Mirjana Kumer, inženirka lesarstva, učiteljica praktičnega pouka na Srednji lesarski in gozdarski šoli Maribor, ima posebno zbirko. In to 165 pručk, vsako iz druge vrste lesa. Še sedem vrst lesa že pripravlja za kasnejšo izdelavo. Začela je leta 2010 in želela izdelati pručke iz vseh slovenskih avtohtonih drevesnih in grmovnih vrst. Sedaj pa so v njeni zbirki tudi tuje vrste in vzpenjalke, med katere se šteje tudi les trte, iz katerega je prav tako naredila pručko. Ko nas z možem Marjanom, ki je tudi njen poklicni kolega in ji velikokrat pomaga pri nabavi in pripravi lesa za obdelavo, sprejmeta na svojem domu na Teznem, začneta odkrivati zaklade, ki so skrbno spravljeni v škatlah, zaviti v črne vrečke, da svetloba ne bi vplivala na barvo lesa.
Pred nami se v delavnici zvrsti le delček, a vendarle pestra paleta pručk, od zelo svetle do črne, iz različnih vzorcev lesa, barv, od rdeče, oranžne .... Po velikosti so enake, a po teži zelo različne. Med zanimivostmi Kumrova izpostavi pručke iz olesenelega dela cveta agave, iz fosilnega hrasta in iz ksilita oziroma lesnega premoga, pridobljenega iz premogovnika v Velenju. Omenjenih ne gre razvrstiti v drevesne ali grmovne vrste, a je izdelava iz teh nenavadnih olesenelih delov velik izziv. Pručka iz agave je lahka, svetla, medtem ko je tista iz ksilita črna in tudi najtežja, tehta dobre 3,5 kilograma. Najlažja pručka je iz lesa balse in tehta 365 gramov.
"Vsaka ima svojo zgodbo, saj so se spletale razne dogodivščine ob nabavah lesa. Fosilni hrast, ki je bil zakopan več kot tisoč let, sem dobila preko znanke, katere oče je sodeloval pri gradnji obrata Mure v Ljutomeru. Tam so leta 1971 naleteli na velik hlod, po raziskavah pa ugotovili, da je bil toliko let zakopan," razkrije eno od zgodb. Les torej pridobiva iz različnih krajev po Sloveniji in zunaj meja od znancev, prijateljev, sodelavcev in dijakov. Tako ima tudi les iz mariborskega Mestnega parka in drugih dreves v mestu, ki so padle denimo zaradi ujm. "Žal gre prevečkrat ob dogodkih, kadar se morajo drevesa odstraniti, les velikokrat na deponijo in v mletje. Toda lahko je uporaben za izdelavo manjših predmetov, tudi kadar ne dosega standardnih mer hlodovine." Ugotavlja še, da je težko dobiti tudi les domačih sadnih drevesnih vrst, kot sta denimo kutina ali jablana, ki imata lep les, a ju ljudje večinoma skurijo.
"Les je uporaben za izdelavo predmetov, tudi kadar ne dosega mer hlodovine"
Za vsak kos ima skrbno zabeleženo, od kod je. Nato tudi med sušenjem in zatem pri obdelavi sproti beleži opažanja in ugotovitve, ko žaga, skoblja, brusi, lepi ... Njen cilj je namreč, da bi zbrala podatke in nato izdala knjigo o obdelavi različnih vrst lesa. "O samih vrstah je na voljo veliko knjig in informacij, zlasti o lesu, ki ga je na tržišču veliko, kot so bukev, hrast, javor, jesen. Medtem ko o obdelavi vinske trte, črnega gabra, črnega bezga, bršljana in lesa, ki ni velikega tehničnega pomena, podatkov skoraj ni," pojasni. Sama je celo iz olesenelega dela stebla sončnice že poskusila izdelovati, a se vendarle ni izšlo. Pokaže še pručko iz kokosove palme, ki je zelo temno rjava z vzorcem črnih črtic. Lesarka, ki zelo rada deli svoje ugotovitve in znanja, še razkrije, da pri obdelavi tega letijo majhne iglice, rezila hitro postanejo topa ... "Vsakega nepoznanega lesa se lotim z veliko previdnostjo, ker ne vem, kako se bo odzval," še pojasni.
Sicer pa na sploh porabi čim več delov lesa, tudi tistih, v katerih so grče, da bi se čim manj zavrglo in prikazalo naravne lepote lesa. Njena prva ideja je bila, da iz ostankov lesa, ki ostanejo na primer pri praktičnem pouku v šoli ali v domači delavnici, prikaže najpogosteje uporabljene drevesne vrste v mizarstvu oziroma lesarstvu. Tako je tudi nastalo prvih osem pručk. "Zatem sem začela iskati druge vrste lesa, nakar je prijatelj dejal, da bo odstranil vinograd. Predlagal je, da iz trte izdelam pručko. Nato sem nadaljevala. Svetovni zbiratelji imajo določene, manjše vzorce lesa. Denimo profesor dr. Janez Suhadolc ima deščice. Jaz sem se odločila, da prikažem les v čim večjem izdelku, ker ga tudi bolje vidiš. Za pručko sem se odločila, ker simbolizira naše otroštvo in je tudi del kulturne dediščine, ki jo premalo ohranjamo in cenimo. Lahko je tudi izdelek, ki ga dijaki v šoli naredijo kot prvega," še pojasni svoje odločitve.
Da je les še kako živa stvar, se izkazuje tudi v njenih izdelkih, kar prav tako spremlja in beleži. Pručka iz ksilita se je na primer že skrčila za deset odstotkov. Posamezne vrste tudi vpijejo različno količino laka, zato pručko stehta še pred lakiranjem. Sčasoma je treba vrhnje plasti tudi spet zbrusiti in ponovno polakirati, da dobijo pravo barvo, saj potemnijo oziroma oksidirajo na svetlobi.
Vsak jo vpraša, kje je cilj, še pove: "Prva številka je bila sto, sedaj jih je že krepko čez sto. Moj cilj je vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, pri čemer me bo moral najbrž nekdo malo spodbuditi, da se tega aktivno lotim." Zelo rada in s ponosom pokaže svoje izdelke, saj je ne nazadnje ugotovila, da je njena zbirka edinstvena. "V Nemčiji ima oblikovalec pručke, a so različnih velikosti, saj daje poudarek oblikovanju." Tudi javno rada predstavi zbirko. Na šoli je že imela več razstav, prav tako se zmeraj predstavi ob informativnih dnevih. "Velika zahvala gre ravnatelju Alešu Hus in Karlu Žnidariču za podporo in dano možnost za izvajanje projekta. Enako sodelavki Maji Čebulj za veliko pomoč pri promociji mojih razstav," izpostavi. Sicer pa sta z možem s pručkami prepotovala tudi že nekaj Slovenije. Razstavljala sta v Dijaškem domu Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, v Apolonijevi palači v Piranu, na sejmu Flora v Celju, v Botaničnem vrtu Pivola, na zadnje lani na Rakitni ob 125. obletnici Rakiškega jambora. Ko na razstavah vidita navdušenje in zanimanje ljudi, jima je to v dodatno spodbudo, veselje, povesta.
A z večanjem zbirke se večajo tudi stroški za prevoz in daljša čas za pripravo razstave, da se sestavi trinajst stojal, nato pritrdijo še pručke ... Tudi zato je velika želja Mirjane Kumer, da bi imela svoj prostor, galerijo, kjer bi bila zbirka stalno postavljena, kar pa je v Mariboru po ugodni ceni težko dobiti. Sedaj vse sama financirata, brez sponzorjev. Je pa zelo hvaležna družini za podporo in pomoč ter drugim, ki so ji pomagali in ji še. Z možem nekoliko obžalujeta, da noben od njunih treh otrok za sedaj nima želje, da bi delal v lesarstvu. Morda pa se le obrne, kakor se je pri Mirjani. Po koncu osnovne šole, ko so se iz Hrvaške preselili v Slovenijo, se je najprej vpisala na gimnazijo, a ker ni dobro obvladala slovenščine, ji je delalo to težave tudi pri drugih predmetih. Zato je oče rekel, naj gre v poklicno šolo. "Odločila sem se za lesarsko, ker sta bila tam že brat in bratranec. Potem sem dobila štipendijo Marlesa in sem bila primorana to oddelati, čeprav sem se pred tem zaklela, da ne bom nikoli," se spomni. V takratni službi je spoznala tudi moža, in ko je prišla k njegovi družini, je začela po stečaju Marlesa delati drugače z lesom, tudi tast je imel delavnico. "V Marlesu je bila industrija, serijska proizvodnja, tisto me ni pritegnilo. Tukaj pa so delali posamična naročila, od stavbnega do notranjega pohištva. In nato je bil razpis na šoli za učitelja praktičnega pouka in sem se prijavila. Rada predajam znanje, a ne teorije, sem bolj za prakso," še izpostavi.
