Mariborčan Franc Kopič, prepoznaven po značilni čepici, četrt stoletja starem avtomobilu z registrsko tablico MB film in obvezni kameri v rokah, bo zavidljivi beri nagrad in priznanj, ki jih je nabral v pol stoletja ustvarjanja gibljivih slik, dodal še eno. Nekaj dni nazaj je prejel obvestilo, da je dobitnik srebrne plakete, enega najvišjih priznanj Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za delo in udejstvovanje na področju ljubiteljske kulture. Kopič, ki ima za seboj izjemen ustvarjalni opus in 48 let predanega dela v Film in video klubu Maribor, je gotovo ena najbolj prepoznavnih oseb v slovenskem amaterskem filmu.
Dokumentira pred pozabo
Njegovo življenje je že od rane mladosti predano in posvečeno kameri in filmu, kar se je z leti samo stopnjevalo. Že pred 30 leti se je z uspehi zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov po številu nagrajenih kratkometražnih nekomercialnih filmov. V vseh teh letih ustvarjanja je nastalo ogromno različnih, tudi nekaj celovečernih, pri čemer se je uspešno spopadal tudi z različnimi novimi tehnologijami. Neumorno ustvarja filme različnih žanrov, predvsem pa z dokumentarnimi pomembno prispeva k beleženju in ohranjanju časa, prostora in ljudi. S filmi domačih obrtnikov je denimo pomembno prispeval k ohranjanju kulturne dediščine pri nas. In dodajmo še eno zanimivost: njegov risani film Bolfenk izpred 50 let - za zmagovalno pesem na popevki Vesela jesen, ki jo je zapel Alfi Nipič - šteje celo za prvi slovenski videospot, kot ga je ocenil Berti Rodošek.
Letošnje leto se za Kopiča poleg tega, da dobi plaketo JSKD, zaključuje še z osemstoto mednarodno nagrado za filme različnih žanrov. Prvo nagrado je dobil leta 1972 na klubskem festivalu v Mariboru za film Maketa, zadnjo v letošnjem decembru v Singapurju za glasbeni film Maribor & saxofon (glasbeni izvajalec je Oto Vrhovnik). S tem filmom je na mednarodnem filmskem festivalu v Romuniji postal zmagovalec v kategoriji najboljšega evropskega videa, v ZDA je bil razglašen za najboljši glasbeni videoposnetek. Zadnjih pet let kot ljubiteljski filmski ustvarjalec sodeluje le še na profesionalnih filmskih festivalih, kjer dosega celo še večje uspehe - prejel je že 160 nagrad in še prihajajo.
Šestkrat je med številnimi nagradami v preteklosti prišla tudi iz filmske prestolnice Hollywooda, trikrat je bil celo zmagovalec v konkurenci več tisoč filmov s celega sveta. Med njimi je bil tudi 3D animirani film No signal, ki je do sedaj prejel že 95 mednarodnih nagrad in ga tudi sam šteje za najbolj uspešnega. Sicer mu je med nagradami pri srcu zlasti nagrada za dokumentarni film Pogovarjajmo se, ki jo je leta 1983 prejel od zunanjega ministra Nemčije Hans-Dietricha Genscherja. Zanj je leto za tem prejel še zlato plaketo UNICA in nagrado konzulata Južne Afrike za najhumanejši film. V zadnjih letih je bil izjemno uspešen tudi z dokumentarnim filmom Maribor in njegova najstarejša trta na svetu (soavtor Smiljan Pušenjak), nekajkrat je bil nagrajen še film Ezl ek, s katerimi pomembno širi prepoznavnost Maribora z značilno slovensko glasbo. Več Kopičevih filmov je glasbeno opremil Renato Ribič, za prevode pa poskrbi Vesna Krivec.
Tudi programi za vezenje
Upokojeni Kopič lahko s skromno pokojnino sodeluje le na tistih festivalih, ki imajo minimalno prijavnino ali pa je sploh nimajo, to pa pomeni tudi, da ti festivali nimajo finančnih nagrad. Tako se razen v sosednjih državah podelitev ne udeležuje. Zato bi bil zanj denimo zelo dobrodošel dodatek k pokojnini za izjemne dosežke na področju kulture, o čemer so že tekle razprave, a se še ni uredilo.
Še eno okroglo številko beleži letos. Za svoj prvi film šteje Maturo, ki jo je posnel pred točno 50 leti. Tako začetki njegovega ustvarjanja segajo v čase, ko ni bilo računalnikov, interneta, digitalnih kamer, pametnih telefonov … Takrat so bili telefon, TV-sprejemnik in avtomobil redkost, a pri Kopičevih so vse to imeli, tudi pravo filmsko kamero. Začel je z animiranim filmom, sličice je sprva delal na steklo, kasneje na folijo. Zmeraj je bil tehnološko zelo napreden in vešč. Po diplomi se je kot tekstilni inženir zaposlil v družinski obrtni delavnici. V svojem arhivu tako hrani tudi približno 15.000 svojih računalniških veziljskih programčkov, ki jih je prvi delal za nekdanje velike tekstilne tovarne - Pik, Vezenina, Toper, Mura. Ko so te začele propadati, so se tudi Kopičevi komaj pobrali. Za vojsko in policijo so delali našitke, imena na uniformah. A ta obrt je danes že skoraj pozabljena, pri tekstilu imajo primat Kitajci.
Ob začetkih dela s kamero in filmih je kmalu ugotovil, da mora svoje znanje nadgraditi, zato se je leta 1972, dve leti po ustanovitvi, včlanil v takratni Kino klub Maribor, ki se je kasneje preimenoval v Film in video klub. Več časa je bil in je še aktiven v klubu: na delavnicah, pri organizaciji revij, sodelovali so na številnih festivalih, pomagal je članom in predajal svoje znanje ... V letih od 1973 do 1988 je bil pomemben člen pri organizaciji in tehniki na Festivalu amaterskega dokumentarnega filma Maribor za območje takratne Jugoslavije, v letih od 2000 do 2013 pa odgovoren za vso tehniko pri izvedbi mednarodnega filmskega festivala TOTI festival, ki je potekal v Mariboru. Še zmeraj uspešno ohranja vezi in povezuje sorodne klube doma in v tujini.
Koliko filmov je posnel, ne ve niti sam, jih je pa med 500 in 600. Ob tem dobrodelno snema številne dogodke za različna društva in združenja (humanitarne koncerte, dogodke Rdečega križa, gasilce, kulturna društva, krajevne skupnosti, razne jubileje …).
In ostaja skromen filmar, ki se nerad hvali s svojimi uspehi. Srebrno plaketo bo prejel v začetku prihodnjega leta v prestolnici. "Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi kadarkoli prišli naproti, da je sploh prišlo do teh uspehov. Zagotovo bi bil poseben občutek in čar prejeti pretekle nagrade v soju žarometov, vendar je to skorajda neuresničljivo. Zato ne bom nikoli pozabil dogodka v Hiši Stare trte na Lentu, ki so mi ga pripravili ob zmagi na mednarodnem filmskem festivalu v Hollywoodu," je dejal Kopič in se zahvalil pobudnici in organizatorki te slovesnosti Aniti Kirbiš, na kateri je potočil tudi solzice sreče. "Pred tremi leti me je doletela tudi čast, da sem bil edini uradni snemalec znamenite poroke avstrijske zunanje ministrice Karin Kneissl, poročna priča pa je bil sam ruski predsednik Vladimir Putin, česar nisem vedel do zadnjega trenutka," še izpostavi dogodek, ki se mu je prav tako vtisnil v spomin.
Kamera je 68-letnega Kopiča v življenju tako okupirala, da si ni ustvaril svoje družine, zato pa uživa v izjemnem sobivanju z družino sestre, nečakov in že pranečakov, ki zelo radi prihajajo v Tijekov, kakor ga kličejo domači, studio, kjer je v omari vedno čokolada Milka. "Kopica filmov še čaka na montažo, nekaj kratkometražnih je še v nastajanju, zato mi dela ne bo zmanjkalo. V prihodnje nameravam malo odložiti težko kamero in se posvetiti računalniški 3D-animaciji, komaj pa že čakam druženja v klubu, ki je moj drugi dom," je za konec povedal legendarni Kopič.
