Iz Štajerca: Od petja v vojaških uniformah do uspehov v tujini

40 let od ustanovitve skupine je hitro minilo, pravi Ignac Pančič. Čeprav se je v tem času veliko zgodilo (zamenjalo se je denimo kar 32 članov), se še dobro spominja začetkov okteta. "Moja generacija je še služila vojaški rok v nekdanji JLA. V vojašnici v Ljubljani smo imeli zelo dober oktet, leta 1979 smo na Brdu pri Kranju tudi peli takratnemu predsedniku Jugoslavije Titu. Ko sem bil po služenju vojaškega roka razvrščen v enoto teritorialne obrambe v Slovenski Bistrici, so vodilni v štabu izrazili željo, da bi ustanovili svoj oktet. Na vajah smo se dobili člani moškega pevskega zbora, ki sem ga vodil na Črešnjevcu, in dogovorili smo se, da bomo redno nastopali kot oktet teritorialne obrambe," pravi.

Začeli v uniformah

Tudi njihov prvi koncert, jeseni leta 1980 v osnovni šoli na Keblju, je bil vojaško obarvan. Bili so oblečeni v uniforme, poslušalo jih je veliko oficirjev. Zapeli so nekaj partizanskih in nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Oktet se je v svoji bogati zgodovini predstavil s samostojnimi koncerti in drugimi nastopi po vsej Sloveniji in v tujini. Ogromno lepega so doživeli, potovanja so bila zanimiva, doda umetniški vodja in izpostavi nastope v Kanadi in ZDA leta 2011 ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije. Bivali so v dveh velikih avtodomih, dolgih devet metrov, kar je bilo "pravo razkošje". Slovenci v tujini so jih na koncertih z veseljem sprejeli. "Bolj so oddaljeni od domovine, bolj so hvaležni in navdušeni, še posebej v severnih državah. Moramo vedeti, da so zdomci pred dvajsetimi in tridesetimi leti prihajali domov enkrat na leto ali pa enkrat v nekaj letih. Zato je bila slovenska pesem, ki smo jo prinesli v njihove klube in srca, pravo doživetje," pove Pančič. V okviru ministrstva za kulturo je učil pevske zbore v slovenskih klubih na Švedskem, vsako leto koordiniral festival vseslovenskih društev, pri koncertih pomagal tudi kot umetniški vodja. In to je vodilo do gostovanj v tujini.

Člani Okteta Planika so za svoje delovanje prejeli številna priznanja, še posebej pa so ponosni na dve. Leta 2006 so prejeli listino Občine Slovenska Bistrica za dolgoletno delovanje na kulturnem področju in umetniške dosežke. Drugo potrditev kakovosti njihovega petja so dobili pred petnajstimi leti na mednarodnem tekmovanju zborov v Pragi, kjer so nastopili zbori s celega sveta, oni pa so osvojili tretjo nagrado. To priznanje pomeni še toliko več, ker so bili daleč najmanjši zbor po številu članov.
Novi koronavirus je močno okrnil kulturno dogajanje, se strinja Pančič, ki sedaj, ko je v pokoju, Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica programsko pomaga pri organizaciji koncertov: "Prav glasbeniki so potegnili najkrajšo. Mogoče so se pristojni premalo poglobili v zadevo, vse so dali v en koš. Prepovedi so bile preveč ostre, morda bi lahko poleti prireditve organizirali v nekoliko prilagojenih razmerah. Ljudje pa so komaj čakali na primer na koncert Kvatropircev, ki smo ga pred kratkim gostili v gradu. Vseskozi sprašujejo, kdaj bo kakšna prireditev. Prav tako menim, da bi lahko v dvorani, ki sprejme 400 ljudi, organizirali koncert za 200 obiskovalcev. Ne nazadnje ni težko nositi maske približno eno uro in pol. Ljudje sedaj še bolj potrebujejo koncerte, tudi tisti, ki jih morda prej niso obiskovali, sedaj povprašujejo."

Ponosen na glasbeno šolo

Ignac Pančič izhaja iz glasbene družine. "V naši družini, živeli smo v Mariboru, smo vedno veliko prepevali, v nižji glasbeni šoli sem se učil harmoniko. Oče je bil doma iz Špitaliča pri Žički kartuziji, kjer sem ob nedeljah igral orgle. Tja je hodil tudi priznani pianist in glasbeni pedagog dr. Roman Klasinc. V srednji šoli sem igral v glasbeni skupini Veriga, vedno pa mi je bil najbližje vokal," razlaga o svojih začetkih v glasbi, s katero je bil povezan tudi ves čas poklicne poti.

Na Glasbeni šoli Slovenska Bistrica je bil zaposlen 42 let, od leta 1990 do 2010 je bil njen vodja, po ustanovitvi samostojnega zavoda je bil tri leta ravnatelj šole. Na začetku so imeli 79 učencev, ko je šolo zapuščal, je bilo učencev že čez 500. Največji porast je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po številu učencev so bili v samem vrhu slovenskih glasbenih šol. Z mariborsko glasbeno šolo so dobro sodelovali, osamosvojili pa so se predvsem zaradi narave dela, preveč administrativnih del so namreč morali opraviti v Mariboru.

Z ustanovitvijo javnega zavoda Glasbena šola Slovenska Bistrica so pridobili tri nova delovna mesta, odprli so tudi baletni oddelek. "Šola je delala zelo kvalitetno, imeli smo mlad, zelo zagnan pedagoški kader. Sodelovali smo na vseh javnih prireditvah. Imeli smo tudi zelo dober pihalni orkester, ki je na državnem tekmovanju v Ormožu osvajal prve nagrade. Veliko naših učencev se je izkazalo na mednarodnih tekmovanjih, veliko jih postalo tudi učiteljev glasbe ali pa so instrumentalisti v znanih orkestrih," nekdanji ravnatelj ne skriva zadovoljstva. Ponosen je tudi, da je šola, ki je lani praznovala 70 let delovanja, prerasla v večji javni vzgojno-izobraževalni zavod: "To so prijetni občutki. Zadovoljen sem, da smo postavili zdrave temelje in da je sedaj šola na tako visokem nivoju. Vesel sem, da smo naredili nekaj za mlade in širšo okolico." Dodaja, da je občina Slovenska Bistrica občina glasbenikov, da so res prepoznavni, ne nazadnje imajo tudi veliko zelo kakovostnih narodno-zabavnih ansamblov.
V prostem času Pančič zelo rad potuje, navdušuje se nad navtiko. Pred začetkom epidemije novega koronavirusa je z družino z manjšim avtodomom prepotoval številne evropske države. Zelo jim je všeč Francija, predvsem njen zahodni del in Provansa. Nazadnje so februarja letos obiskali Sicilijo.