Zmago Gomzi
Že njegovo rano otroštvo je bilo zaznamovano s smrtjo mame. Rodil se je kot osmi otrok v siromašni družini Novak v kraju Placar v občini Destrnik. Nato se je družina preselila v Podvince. Ko je imel Ervin Vidovič šest mesecev, mu je umrla mama, nakar ga je stric Franc Vidovič odpeljal na svoj dom na Teznu v Mariboru.
Po osnovni šoli se je izučil za električarja. "Prvo zaposlitev sem dobil kot monter v Metalni, uveljavljati pa sem se začel tudi na družbenopolitičnem področju. Nekega dne leta 1974 sem bil povabljen na pogovor v tedanji dom družbenopolitičnih organizacij v Prešernovi 12, kjer sta me pričakala znana mariborska družbenopolitična delavca Jože Florjančič in Matjaž Mulej. Predme sta potisnila nekaj listin in mi povedala, da bom predlagan za sekretarja Telesno-kulturne skupnosti Maribor in da se bom, če bom izvoljen, moral spopasti z listinami. Nato sem bil enoglasno izvoljen in to delo sem opravljal dva mandata, skupno osem let," se spomni Vidovič.
To obdobje je bilo zelo razgibano, imel je veliko dela, pripoveduje: "Naj omenim le dva pomembna projekta - obnovo atletskega stadiona Poljane in gradnjo večnamenske dvorane Tabor, pri čemer sem bil imenovan za tajnika gradbenega odbora. Ko smo zbrali približno 65 odstotkov denarja in se veselili začetka gradnje, so se naše sanje razblinile. Tedanji jugoslovanski zvezni izvršni svet je namreč sprejel sklep, s katerim je prepovedal investicije v vse družbene dejavnosti razen v izobraževanje. Čeprav smo se znašli v patpoložaju, smo našli rešitev. Dokumentacijo o izgradnji večnamenske dvorane smo tako rekoč čez noč spremenili v dokumentacijo za izgradnjo šolske telovadnice, dobili zeleno luč in leta 1986 je Maribor dobil hram športa," ponosno pove sogovornik.
Aktiven na številnih področjih
Ko se je leta 1982 Maribor razdelil na več občin, se je Vidovič zaposlil kot sekretar družbenih dejavnosti občine Tezno. "To delo sem opravljal dva mandata, več ni bilo dovoljeno, nato sem dobil zaposlitev na mestnem inšpektoratu kot komunalni nadzornik, po 16 letih sem leta 2005 šel v pokoj," razloži svojo delovno kariero. Ob tem je bil vse življenje tesno povezan s športom. "Leta 1958 sem začel trenirati nogomet pri NK Kovinar na Teznu. Najprej sem igral v polju, kot mladinec pa sem se začel uveljavljati kot vratar in bil pozneje tudi vratar članskega moštva. Ko mi je bilo 24 let, sem zbolel, končal aktivno nogometno pot, a ostal v tem športu. Najprej kot tehnični vodja članske ekipe, pozneje so me izvolili za predsednika NK Kovinar. V tej vlogi sem bil neprekinjeno kar 32 let, do leta 2014, vmes sem bil šest let tudi predsednik ŠD Kovinar, dve leti predsednik Avto-moto društva Tam, nekaj mesecev v času tako imenovane afere Žoga leta 1981 pa tudi sekretar NK Maribor," pove Vidovič. Za prizadevno delo na sindikalnem, humanitarnem in športnem področju je tudi dobil kopico vidnih priznanj. Med njimi tudi naziv častni član Nogometne zveze Slovenije
"Že prvi dan osamosvojitvene vojne smo aktivirali civilno zaščito"
Ker je že od nekdaj nemirnega duha, je tudi v pokoju zelo aktiven. "Redno se še družim z nekaterimi športnimi prijatelji, obiskujem tudi tekme NK Maribor. Vrsto let sem deloval in še delujem v organih MNZ Maribor in NZ Slovenije, aktiven sem v nekdanji Krajevni skupnosti Martina Konšaka, zdaj je to Mestna četrt Tezno, v tamkajšnjem društvu upokojencev." Že vrsto let vdovec, potem ko je umrla soproga Milica, ki je bila prav tako športnica, rokometna vratarka pri Kovinarju in Braniku, najbolj uživa v družbi svojih sinov Ervina in Sama ter vnukov Saše, Mitje, Tilna in Sare. Kolikor mu zdravje dopušča, sprostitev najde tudi v urejanju vrta. "Prestal sem že dve operaciji na hrbtenici, tretja me čaka v prihodnjih dneh," doda Vidovič.
Vodil je begunski center
Ponosen je na še eno obdobje svojega življenja. Ob razpadu Jugoslavije je bil pri mariborskem Rdečem križu imenovan za skrbnika za begunce iz držav nekdanje skupne države. "Že prvi dan osamosvojitvene vojne leta 1991 smo aktivirali civilno zaščito, Rdeči križ in prostovoljce. Začeli smo akcijo reševanja vojakov JLA, ki so bežali iz kasarn ter se skrivali v okolici. Zbirališče zanje je bilo na nekdanjem mariborskem sejmišču, v Hali C je bila na voljo humanitarna pomoč, oblačila in hrana," je razložil Vidovič. "Zanje smo uredili dokumentacijo in jih nastanili na Arehu in v kmetijski šoli v Mariboru, nato pa skušali navezati stik z njihovimi starši, da bi jih čim prej vrnili v njihov objem. Veliko staršev je po svoje sinove prišlo posamično, so pa organizirali tudi avtobusne prevoze in posebne vlake, sploh če je bilo več vojakov iz istega mesta," doda sogovornik, ki je bil vodja begunskega centra. "Toda nismo si še prav odpočili, ko se je z vojno na Hrvaškem začela podobna zgodba," pogovor sklene Ervin Vidovič.
