S citiranjem ene od pesmi Otona Župančiča, ki med drugim govori o tem, da "joče in vriska le še nad usodo svoje domovine, in če sodim prav, kadar ozdravi ona, jaz bom zdrav," Robert Šarman, vodja priljubljene slovenjebistriške glasbene skupine Jebe'la cesta, ob kulturnem prazniku odgovarja na vprašanje, kakšno je po njegovem mnenju zdaj stanje kulture v državi. Ker skupina letos praznuje 25. obletnico, upa, da bodo lahko kmalu nastopili pred občinstvom: "Upanje umre zadnje in v upanju tiho načrtujemo koncert za čas, ko se stvari nekoliko normalizirajo. Ciljamo na junij, nekje na prostem. In seveda doma, v Slovenski Bistrici." Zadnjo pravo vajo so imeli pred skoraj enim letom, ko so se pripravljali na koncert, a je potem zaradi razglasitve epidemije odpadel: "Vaje, druženje in koncerte vsi zelo pogrešamo. Kmalu pa bomo na povabilo dobrega prijatelja, nekaj časa tudi člana skupine, zdaj lastnika studia Bejsmen Danila Ženka posneli nekaj avdio in video posnetkov naših znanih skladb. Tega se že zelo veselimo in komaj čakamo!"
Ime ni kletvica, ampak izmikalka
Zgodba Jebe'le ceste se je začela, ko je Šarman zaključeval študij v Ljubljani in se vrnil v Slovensko Bistrico, kjer je pogrešal nekaj več akcije in ustvarjalnosti na področju glasbe, kulture. Študentski pevski zbor Jurij Vodovnik, katerega član je bil, je prenehal delovati, prav tako ni bil več aktivni član Kluba študentov Slovenska Bistrica, ki so ga s somišljeniki ustanovili in registrirali. "Sam sem že imel nekaj avtorskih pesmi, mnogo zabavnih in parodičnih priredb se je porodilo na raznih zabavah, kjer sem kot jukebox s kitaro animiral družbo. Želel sem si nekaj več, pustiti pečat. Z Dejanom Kalanom sva imela pravo kemijo, želela sva ponoviti in nadgraditi Večer ljubezenske poezije. Nekega dne sem mu rekel, da bom k sodelovanju povabil še Dano Krajnc z violino in da se bomo imenovali Jebela cesta trio (saj je to bila edina kletvica, ki jo je Dana uporabljala) ter uprizorili dogodek, imenovan Jebela cesta trio, z muziko in poezijo. V imenu sem želel še apostrof, za katerega sem imel dve verziji: Je'bela ali Jebe'la cesta, saj je ta poudarek še bolj nazorno nakazoval, da gre za kletvico oziroma 'izmikalko', kot jo je kasneje preimenoval Dejan. Dejan je bil odločno za Jebe'la cesta in tako je ostalo," o začetkih pripoveduje frontman skupine.
Prvi koncert so izvedli 13. marca 1996 v takratni čajnici Idol lastnika Primoža Pešaka. V tem prostoru je sledil še eden, že naslednji pa v Narodnem domu v Mariboru, kmalu so igrali tudi v Štuku in nato so se zadeve širile. Potrebovali so večjo zasedbo, kmalu jih je bilo pet, kasneje šest, v kasnejšem obdobju tudi osem, s spremljevalnimi vokalistkami celo deset. "Ogromno nastopov smo imeli, najraje pa smo zmeraj igrali na Jurčkovem odru Festivala Lent. Če se ne motim, smo tam gostovali kar dvanajstkrat in bili zmeraj lepo sprejeti. Posebna kemija se je ustvarjala tam, v tisti ozki, poševni uličici pod Starim mostom čez Dravo, med nami in publiko in bilo je res čarobno. Mnogo stvari je, ki te kot glasbenika napolnijo - dobro uigrana ekipa na odru, dober zvok, odličen oder, lučke in tehnika, a najlepše je, ko se dotakneš publike, ki ji igraš, ko si eno z njimi, ko se svetijo oči in so v pesmi združeni glasovi in srca. Slednje je bil Jurčkov oder," razlaga.
V njegovi družini je bilo zmeraj veliko glasbe. V kuhinji ali jedilnici Štuhčevega doma na Treh kraljih, kjer so živeli do njegove osnovne šole, je zmeraj igral radio. "In takratne main-stream hite z radijskih valov sem potem lahko poslušal še z maminih in očetovih vinilk – Oto Pestner, Duško Lokin, Džo Maračić – Maki, Moni Kovačič, če jih naštejem le nekaj. Tudi na družinskih srečanjih, kjer smo se zbirali v velikem številu, s tetami, strici, sestričnami in bratranci ter dedki in babicami, se je veliko pelo. Tam sem spoznal ogromno lepih ljudskih pesmi. Moj ded je igral tudi tamburico. Malo pozneje sta sledili radijski oddaji V nedeljo zvečer z Marjanom Kraljem in pa Stop-pop 20 od petkih ter poslušanje igranja klavirja sestre Natalije, pa tudi moji nerodni poskusi igranja nanj. Pri šestnajstih sem se naučil prvih akordov na kitaro in ji ostal zvest," pravi o svojih začetkih v glasbi.
Njegove avtorske pesmi so v glavnem osebnoizpovedne in so iz tega obdobja predvsem ljubezenske: "Nastajale so spontano, zmeraj hkrati besedilo in glasba. Včasih v domači sobi, včasih pri vožnji v avtomobilu, na potovanju v letalu, včasih na sprehodu s psom, pri vračanju s špila ali iz službe. Bila so plodna leta, težko se odločim, katera moja pesem mi je najbolj pri srcu. Mi je bolj katera, ki jo je ustvaril kateri drug avtor."
Rad gre v službo
Robert Šarman je po poklicu fizioterapevt, z diplomo že 25 let. Že kot študent je sodeloval z nogometnim klubom v Ljubljani in z Nogometno zvezo Slovenije kot fizioterapevt reprezentanc. Pozneje pri mariborskih odbojkaricah Branika, atletih ... Od leta 2003 ima v Slovenski Bistrici zasebno Fizioterapijo Mana, z njo je začel že ob delu v UKC Maribor, od leta 2012 to opravlja kot samostojni podjetnik. "Leta 2017 sem se le preselil v nove prostore. Odločitev za samostojno pot je zorela zelo dolgo, padla pa je potem zelo hitro in ni mi žal. Pravzaprav mi za nič ni žal. Tudi 15 let dela v bolnišnici je bila izkušnja, ki sem jo moral izkusiti in je doprinesla ogromno k moji strokovni in osebni rasti. Danes pa lahko rečem, da sem pri svojem delu resnično izpolnjen in srečen in zelo rad grem v službo," doda.
"V tem drugem valu epidemije smo zasebni fizioterapevti, v nasprotju s prvim valom, lahko delali, saj so odločevalci le razumeli, da gre za zdravstveno dejavnost. Delo poteka pravzaprav enako kot prej, le da ob upoštevanju higienskih priporočil, razkuževanju rok, zračenju prostorov ..." Po njegovih besedah brez konstantnih izobraževanj in izpopolnjevanj v fizioterapiji ne moreš delati, saj postaneš nekonkurenčen: "Pri vsem tem je najpomembnejše, da je zmeraj tvoje vodilo še kvalitetnejša obravnava pacientov. Sam izvajam terapijo po OMMT (ortopedska medicina in manualna terapija) z arhaičnim imenom Cyriax. V zadnjem času obravnavam največ pacientov s kroničnimi degenerativnimi obolenji gibal, predvsem v hrbtenici, kolkih in kolenih, mnogo je tudi težav zaradi kalcifikatov v ramenih, trnov na petnicah …"
Z ženo Nino, ki je tudi diplomirana fizioterapevtka, imata sina Jako in hčerko Zalo, oba še osnovnošolca. "Mlajša Zala se končno lahko šola tam, kjer bi se morali vsi šolajoči otroci, v šoli, Jaka se mora žal še zmeraj na daljavo. Srčno upam, da bo tudi to kmalu drugače. Sicer pa radi potujemo, obiskujemo destinacije po Evropi, najraje pa smo kje ob morju. Pozimi smučanje na Pohorju, poleti hrvaška obala, skratka, smo stereotipna slovenska družina. Nimamo pa (še) psa," doda Šarman.
