Po družbenem omrežju Facebook se je pretekli teden kot ogenj razširila objava, da naj bi neznanci dva inšpektorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) pri izvajanju nalog vrgli v reko Dravo na Lentu. Zapis, da naj bi inšpektorja odprla kopalno sezono v Dravi, saj sta med inšpekcijskim nadzorom nekomu "morala fejst stopiti na žulj", je dobil veliko pozornosti. Več kot 580 všečkov, 170 komentarjev, v katerih so mnogi hvalili domnevno dejanje in zapisali, da tega ne bodo prebrali v tako imenovanih mainstream medijih, in skoraj 500 delitev. In čeprav se je hitro izkazalo, da se tak dogodek nikoli ni zgodil, so ga nekritično povzeli tudi nekateri spletni portali.
Želijo verjeti, da je to res
Po novinarskem preverjanju pri pristojnih institucijah - NIJZ, policija, zdravstveni inšpektorat - je dokaj hitro postalo jasno, da so informacije o inšpektorjih v Dravi neresnične. Zato se ob tem primeru zastavi vprašanje, zakaj ljudje verjamejo takšnim objavam in jih tudi množično širijo. Dr. Jernej Kaluža, raziskovalec na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, v zadnjem času opaža, da se pojavljajo vplivneži oziroma posamezniki, predvsem preko facebooka, ki so usmerjeni proti koronskim ukrepom.
"Gre za klasičen simbolizem boja malega človeka proti oblastnemu aparatu, ki še posebej s koronskimi ukrepi skuša nadzirati ljudstvo"
"Po navadi so zelo besni, snemajo videe, kjer prevladujeta bes in jeza do tega, kar se nam sedaj dogaja, in ta novica temu narativu zelo ustreza. Gre za klasičen simbolizem boja malega človeka proti oblastnemu aparatu, ki še posebej s koronskimi ukrepi skuša nadzirati ljudstvo. Torej, mali človek, jezni Mariborčani, naj bi vrgli inšpektorja v Dravo. Ko nekdo prebere takšno objavo, ga ob tem preplavijo čustva, da želi verjeti, da je to res. Ta vera je bolj močna od razmišljanja, ali se je res zgodilo," razlaga Kaluža.
Teorije zarote problem prikažejo poenostavljeno
Tudi pri dotični objavi so bili v veliki manjšini posamezniki, ki so o informaciji podvomili. Ob takšnih redkih vprašanjih podkrepi avtor svoje navedbe s sklicevanjem na vire, ki so mu to informacijo zaupali, a jih ne bodo izdali. Številni všečki in komentarji prikažejo sliko, da množica objavi verjame. Kako ločiti objave, ki so verodostojne, od teorij zarote? Kaluža pravi, da je to eno temeljnih vprašanj današnjega trenutka, ko je kritičen državljan celo dobrodošel.
"Na ravni družbenega komuniciranja imamo hudo onesnaženje, dogaja se kriza, primerljiva z okoljsko krizo. Z držo, da je nekdo kritičen in aktiven državljan, da se zanima, kaj se okoli njega dogaja, da ne zaupa vladi, ne zaupa vladnim odlokom, ni nič narobe, ampak nekateri posamezniki gredo v tem predaleč. Bistvo teorij zarote ni v tem, da bi bile popolnoma neresnične, ampak zelo poenostavljeno prikažejo problem in nakažejo, da nas nekdo v ozadju premetava kot lutke. Nekaterim je v takšnem fantazijskem svetu bolj privlačno živeti kot v resničnem svetu, ki je malo bolj kompleksen in malo bolj dolgočasen," razloži Kaluža.
Kot uporabnik zelo težko ločiš lažne novice
Družbeno omrežje je za širjenje teorij zelo priročno. "Na družbenih omrežjih je vse zmešano v neko mineštro in kot uporabnik zelo težko ločiš lažne novice, čeprav se jih trudijo platforme detektirati in označiti, je to zelo težavno delo. Družbena omrežja nimajo funkcije selekcije ali preverjanja. Tudi nekateri mediji so v tem primeru pogoreli, ker so to novico povzemali in le na koncu pripisali, da policija ali kdo drug o tem nič ne ve. To so delali, ker so lovili klike. Če hoče nekdo imeti selekcijo med zrnjem in plevelom, mora najti medije, ki naredijo selekcijo namesto njega, in tem medijem zaupati. Vsakega lahko tovrstne novice zavedejo, tudi mene ali vas, nihče ni imun proti temu," še poudari Kaluža.
Oddaljeni od stvarnosti onkraj mehurčka
Spletna socialna omrežja so nekakšen digitalni market, kjer izbiramo verigo trgovine in se potem sprehajamo med objavami ter odzivamo na takšne, ki nas pritegnejo, pa pojasnjuje dr. Bojan Musil, predstojnik oddelka za psihologijo na mariborski filozofski fakulteti, ki dodaja, da pri tem hitro brzimo od ene objave do druge. "Ko torej nekje kliknemo oziroma
lajkamo, se lahko zgodi, da v tistem trenutku nismo v globini informacije, a dostikrat ta 'potencialno zmotni' klik pač racionaliziramo, da pač je naša odločitev in da odraža to, kar smo," pravi Musil.
Po njegovem tu nastane ključ, "da na podlagi instantnih odločitev odziva na objave pravzaprav nevede zapademo v odločitve, kar naj bi bili, to je naš identitetni vidik. In potem smo nekako ujeti v določene skupine, se ne zavedamo zaprtosti teh mehurčkov, ampak se z interakcijami znotraj skupin, spet na teh istih socialnih omrežjih, krepi skupinska identiteta. S tem smo oddaljeni od stvarnosti onkraj našega spletnega mehurčka in jo dojemamo kot zunanjo, tujo, nekredibilno. S časovno dinamiko se identiteta skupin jača, saj se medsebojno ojačujejo in, ja, lahko se dogodi kaj takšnega, kot je bilo na Kapitolu v začetku letošnjega leta."
Spletna socialna omrežja so potencialno nevarna, če posameznika tako zvežejo nase, da mu predstavljajo edino stvarnost, opozarja Musil in zato pravi: "Dobro bi bilo vsake toliko izklopiti ali imeti samokontrolo uporabe spletnih socialnih omrežij."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
