Tadej Toš je čakal vsaj tri četrt ure. Na stopnicah, na robu odra. Mah, kje. Več. Pa ne samo v petek. Čakal je dvajset let. In čez. Da bo končno, naposled, evo ga, lahko gostoval kot - pevec v komadu. In je dočakal. Ampak pred tem je še malo čakal. Nato pa zažvrgolel. Ob Zoranu Predinu, Danilu Ženku in Globokih grlicah: "Mojih pet minut je danes." In to je bilo vse, kar je Tadej Toš zapel v petek, 9. novembra 2018. Mojih pet minut je danes. Delček pesmi Čakaj me. Dočakal je svojih pet minut. In nato v mikrofon tudi povedal bistvo: "Brez KGB-ja bi bil Maribor zelo drugačen. In s KGB-jem je Maribor tudi zelo drugačen!" KGB. Kulturno-glasbeni brlog.
"Ljudje so preprosto prišli"
Bil je ponedeljek, 9. novembra 1998. Darja Pernat - Doda in Bogdan Pernat - Bongo sta odprla vrata v klet. Ne najbolj običajna vrata, ampak takšna z enim bolj domiselnih sistemov za odpiranje, ki pa še danes deluje in nosi težo tradicije. In to je vse. Ker so to bila devetdeseta, se za obisk kljub pomanjkanju promocije ni bilo bati. "Ljudje so preprosto prišli," je zadaj v kultnem zaodrju - ta je večji, bolj prostoren in širok, kot bi si ga kadarkoli predstavljali - v petek razlagala Doda. Predin je oba, tako Bonga kot njo, z odra pozval, naj pojeta Zadnjo večerjo skupaj z njim. Nista želela delati velike zgodbe iz dvajsetletnice. No, saj, še mi smo izvedeli tako, mimogrede. Pa bi lahko delala veliko zgodbo. "Smo, kolikor vem, edini lokal, ki ima ista lastnika, ki se gresta takšen program že dvajset let." Itak pa praznujejo doli, v kleti s cigli z najboljšim posluhom, že celo leto.
Bilo je tako, kakor se za KGB spodobi. Nabasano, stiš(č)ano, nafilano. Naš fotoreporter Igor se je moral pošteno naslalomirati, ko je šel škljocnit vrhunec špila.
"Brez KGB-ja bi bil Maribor zelo drugačen. In s KGB-jem je Maribor tudi zelo drugačen!"
Ja kaj pa te ti tu delaš
Kar je odlika prostora, je potrpežljivost, dobrovoljnost, vztrajnost občinstva. Predin je namreč igral tako, kot govori. Počasi. Koncert je trajal skoraj do polnoči, začel pa se je malo po deveti. "Pri Zoranu mi je bilo vedno super, kako malo vicev rabi za eno uro," se je pošalil Toš. Ni bil edini gost. Tudi Matjaž Javšnik je prišel, obujal spomine pred štiklom Mentol bombon in nagovoril občestvo: "Zdaj se pa obrnite k šanku pa recite: eno KGB-vodko!"
Pa tradicionalni, že slišani vici, sveži štof in totalna nostalgija z vici o Edvardu Kardelju, Milanu Kučanu, Rebeki Dremelj. Lahko bi vam jih napisali, ampak se bi pol zgubilo s prevodom iz kagebejevščine. Smiljanu Krežetu, za katerega je bil po safariju v Afriki, kot je razgrnil Predin, kralj živali, v trenutku ko je dvignil "peto nogo", slon, je bila posvečena Danny Boy. Predin, ki je zavil tudi v priredbo Te noći kad umrem (Bijelo dugme), je sam sebi posvetil prevedeno Dance Me to the End of Love, skladbo Leonarda Cohena. Mestu in priložnosti primerno pa Maribor je nor, Zarjavele trobente in sklepno Ja kaj pa te ti tu delaš.
Mogoče se pa ravno v tem šank-retoričnem vprašanju skriva bistvo KGB-ja po dvajsetih letih. Ja. Kaj. Pa. Te. Ti. Tu. Delaš. Telefon bojda še zvoni, bankovci iz vsega sveta se še niso odlepili in edini vece je kakopak še vedno samo gor po stopnicah. In osebje še nosi majice iz samih začetkov. Prevelike, preohlapne, ampak ravno prave.
P. S. Se je Marko Radmilovič že prebil do odra?