Občutljivost družbe na pojave nasilja v družini se je v primerjavi z obdobjem izpred nekaj deset let, ko se o hudih stvareh, ki so se dogajale znotraj domačih sten, ni govorilo, vendarle spremenila na bolje, a žalostne, pretresljive zgodbe žensk, ki doživljajo nasilje v družini, so realnost tudi sedanjega časa. Pred akutnim nasiljem se ženske skupaj s svojimi otroki pred povzročiteljem nasilja lahko umaknejo v krizni center za žrtve nasilja. Krizna centra Maribor in Južna Primorska, ki delujeta v okviru obeh centrov za socialno delo, sta v Kazinski dvorani SNG Maribor zaznamovala deset let delovanja. V tem času sta nudila zavetje 1501 ženski in 1426 otrokom, ki so tam preživeli 33.834 dni.
Krizni centri so na tajni lokaciji in so namenjeni takojšnji zaščiti žensk in njihovih otrok. Uporabnice v njih dobijo "drugačno, človeka vredno izkušnjo, ki prispeva, da od nas odidejo opogumljene, bolje opolnomočene," pravi vodja mariborskega kriznega centra Vilma Kersnik. Ženske so, ko pridejo v krizni center, "utrujene, telesno in duševno izčrpane, brez apetita, s telesnimi in duševnimi znaki preživetega nasilja. Izražajo občutke negotovosti, saj ne vedo, kam so prišle in kaj jih čaka, občutke sramu in tudi izgube za vsem, kar so pustile za seboj, tako dobrega kot slabega," razlaga Renata Fabec, vodja kriznega centra Južne Primorske, in dodaja, da ženske "za ta korak potrebujejo veliko poguma; mnoge to storijo z zadnjimi močmi in tudi za ohranitev svojega življenja".
V kriznem centru ženske preživijo dva, tri tedne, nato gredo nekatere v varne hiše, občasno tudi v materinske domove, kjer nadaljujejo okrevanje in pot, ki vodi v lepše življenju.
"Ženske za ta korak potrebujejo veliko poguma"