Prvemu predsedniku Republike Slovenije so dijaki Prve gimnazije Maribor ob sprejemu zaploskali. Milan Kučan, ki je Prvo gimnazijo obiskal že nekajkrat, je povedal, da kot se je postaral in osivel sam, se je postarala tudi država in je v marsičem drugačna. "Marsikaj, kar se dogaja danes, vodi pred leto 1990," je omenil.
V poskusu ukinitve Slovenske tiskovne agencije (STA) vidi poraz politike. Za STA je povedal, da je bila ustanovljena kot protiutež Tanjugu (jugoslovanski tiskovni agenciji) in propagandni mašineriji Beograda, ki sta v svet pošiljali dezinformacije o dogajanju v Sloveniji. "Zgradili smo svojo tiskovno agencijo, ki je v svet sporočala našo resnico," je poudaril.
Proteste je označil kot poskus nečesa, kar se je spremenilo v svoje protislovje. Slovenska demokracija se je po njegovem zgodila na Roški cesti leta 1988, ko se je protestiralo proti zaprtju četverice, del katere je bil tudi premier Janez Janša. "Danes isti ljudje, ki so prišli v slovenski politični prostor v rovih takratnega protesta, današnje proteste smatrajo kot napad na oblast. Ljudje imamo pravico govoriti, oblast pa nima pravice biti gluha," je dejal.
Na vprašanje, ali je zadovoljen z razpletom nogometnega prvenstva, je odgovoril: "Mura šampion!"
Milan Kučan si je kot otrok želel postati mornar, zaradi njemu v mladosti najljubše knjige Ivan Nikulin ruski mornar. Zelo ga je zanimala slovenska zgodovina. O nastanku Federativne ljudska republike Jugoslavije je povedal, da so bila pričakovanja Slovencev o popolni enakopravnosti visoka, kasneje so ta pričakovanja nihala. Spomnil se je obiska Mikhaila Gorbačeva leta 1988, ko je Slovenijo imenoval za socialistični eksperiment, prijateljskih odnosov s prvim češkim predsednikom Vaclavom Havlom in drugih voditeljev (Khola, Genscherja, Mocka, Mitterranda, Bakerja). Ob teh spominih je zase dejal, da je muzej, ki hodi.
"Danes isti ljudje, ki so prišli v slovenski politični prostor v rovih takratnega protesta, današnje proteste smatrajo kot napad na oblast"
Ko je beseda nanesla na razpad Jugoslavije, je izpostavil pomembnost 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ) januarja 1990, kjer je slovenska delegacija zapustila zasedanje, potem ko je centralni komite ZKJ zavrnil zahtevo Slovencev po razbitju ZKJ na republiške organizacije. Ob slovenski pomladi in Majniški deklaraciji je izpostavil pomembnost intelektualcev, kulturnikov in revij Mladina ter Nova revija. "Hrbtenica takratne civilne družbe so bili kulturniki in študenti," je dejal. O osamosvojitvi je spregovoril kot o močnem emocionalnem naboju, saj je želja po svoji državi segala že iz 19. stoletja. O znamenitem stavku "nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan" pa je pojasnil, da je z jutrišnjim dnem mislil na odgovornost vodenja države.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
