The Kronik's, Žive legende, No Name Blues Band, Bambola ... je samo nekaj bendov, ki jih brez legendarnega bobnarja Maria Modrinjaka ne bi bilo. Biti Mario - to je naslov dokumentarnega celovečerca, ki ga je bil posnel režiser Rudi Uran in je bil za njegovo premiero v Mariboxu v publiki lansko jesen tudi sam - je bilo unikatno posebno in živo in ne bo nikoli več. Prijatelji Mariborčana, ki se je v zadnjih letih z neverjetno močjo in optimizmom boril s hudim rakom, kljuboval do zadnjega dne vsem slabim prognozam, so v ponedeljek popoldan začeli sporočati, da ga je bolezen premagala.
"Glavno sporočilo zgodbe mora vsak prepoznati sam. Morda se ljudje toliko ne bi ukvarjali z nepotrebnimi, nesmiselnimi stvarmi. Na sebe si navlečemo toliko dreka, da se zaradi tega ne moremo niti premikati. To je zame mogoče bila šola. Bil sem isti. Pa saj človek že prej ve, kaj bi moral narediti, ve, kaj bi bilo fajn, pa da se ne bi grebli za neke stvari in da bi dali nekaj na stran. Vedno misliš, da veš, kaj boš naredil, ampak prej moraš še to in ono ... in evoga, bum, si prepozen. Ni fajn, da moraš dobiti 'focn', da se tega zaveš. Ko si v moji fazi, se začneš zavedati, da nimaš toliko prihodnosti, da boš razmišljal, kam boš šel na morje drugo leto, kaj boš v življenju še naredil. Zavedaš se, da imaš danes, morda jutri, fajn pa bi bilo, če bi še bilo do konca tedna, da se bomo za vikend imeli fajn. V takšni situaciji najprej odpadejo materialne potrebe, potem odletijo negativne misli, potem se izogibaš ljudi, ki vedno najdejo nekaj negativnega. Sam se ločiš od tega, ločiš se od teh, ki jim je največji problem, kakšen je zdaj prenovljeni trg, kakšne so luči, ali je vodomet ali ne. Ne veseli jih, da nekaj imamo, da lahko normalno živimo in se imamo fajn. Nehajte se obremenjevati s tem, naj ne bo problem, da si daš masko gor ali dol. Za takšne stvari se jaz ne bi več sekiral v življenju," je pripovedoval na kavi z Večerom na vrtu ob Dravi po premieri.
"Ko se rodiš in umreš, je datum, vmes pa je ena črtica," je vedel. Ko je prišel tistega večera na oder, ni bilo človeka v dvorani, ki mu ne bi bile prišle solze v oči.
Še v eni lepi mariborski zgodbi je njegova sled. Oživljena trafika, zdaj mini muzej pri Starem mostu, je bila nekoč priča srečevanjem in ljubeznim, brez katerih Maria ne bi bilo."Kot mi je pripovedovala mama, je moj dedek, Ernest Papež, vsak dan hodil v trafiko kupovat znamke. Dnevno je kupil tri do štiri znamke in vsakič je kupil zgolj eno. Tako je osvajal mojo babico, in to uspešno, saj sta se poročila in v tej zvezi sta se rodila dva otroka, Peter leta 1937 in moja mama Helga leta 1944."
