Tatjana Vrbnjak
Mariborski grad in fontana na Glavnem trgu sta se s prižigom mestne razsvetljave obarvala v zeleno. Tako kot še v nekaj drugih mestih po Sloveniji - med drugim so bili v zeleno odeti ljubljanski grad, Glavni trg v Kopru, stražni stolp v Kamniku - so na ta način javnost opozorili na svetovni dan cerebralne paralize. V svetu živi 17 milijonov ljudi s cerebralno paralizo, v Sloveniji po oceni okoli štiri tisoč.
Organizatorji, Zveza Sonček in društva Sonček na lokalni ravni, so poudarili, da ima akcija namen ozaveščati, da lahko čisto vsak, ne glede na oviranost, pusti svoj pečat v družbi. "Pusti svoj pečat" je tudi geslo letošnjega svetovnega dneva cerebralne paralize. Vizija tega gibanja je vsakomur s cerebralno paralizo zagotoviti enake pravice, dostopnost in enake možnosti, kot jih imajo drugi ljudje. Zato se zavzemajo za sistemske rešitve, ki bi zagotavljale kakovostne programe in storitve za osebe s cerebralno paralizo v vseh življenjskih obdobjih, za vključujočo družbo, dostopnost do objektov in storitev za vse ter za participacijo oseb s cerebralno paralizo v skladu s paradigmo Nič o nas brez nas.
Lidija Šestak Zorič, predsednica društva Sonček Maribor, na lokalni ravni najbolj izpostavlja med drugim pomanjkanje možnosti bivanja v skupnosti po 18. letu za osebe s cerebralno paralizo. "Zakon o osebni asistenci sicer omogoča bolj samostojno življenje oseb s cerebralno paralizo, a problem je, kaj potem, ko jim starši ne bodo več mogli nuditi bivanja. Namesto namestitve v zavode bi morali osebam s cerebralno paralizo omogočiti samostojno, neodvisno življenje v skupnosti, denimo v bivalnih enotah za šest do dvanajst oseb," je prepričana.
Določene izkušnje, primeri dobre prakse so že. "Tak primer dobre prakse je tudi naša hiša Sonček na Pragerskem, kjer v bivalni enoti živi osem oseb s težko gibalno oviranostjo. In zelo so zadovoljni tam. Takih bivalnih enot bi moralo biti že v bližnji prihodnosti na voljo še več, in sicer tako v Mariboru kot v bližnji okolici," poudari Lidija Šestak Zorič in ob tem še opozori, da bi morali biti kadrovski normativi primernejši od zdajšnjih, saj so ti, kažejo namreč vsakodnevne izkušnje, prenizki.
