Gledal sem posnetek, na katerem si je Martina Ipša poskušala narediti popoln večerni mejkap. Izbrala je nežne, skoraj pastelne odtenke in bila na koncu videti očarljivo. Skoraj kraljica maturantskega plesa. Nato si je nalakirala in uredila še nohte. Rdeče, črne, z drobnimi dekorativnimi kapljicami. In pomislil sem: madona, časi so res krizni.
Nič me ni opomnilo bolj, kako zelo lačni smo že dogodkov in druženj, tistih pravih, z gnečo ob izsušenih kanapejih in praznimi klepeti v vrsti za pisoar. Stand up zvezde se spreminjajo v Sanjo Grohar, družabni novinarji pečemo keto kekse, glasbeniki so v svojih sobah zadnje mesece v spletne kamere prepevali tako zavzeto, da jih imajo sosedje že poln kufer. Keuc je postala svečinska sobna verzija Christine Aguilera. Odlična in lepa, a v hausarestu. Restavracije in lokali, v katerih smo doživeli svoje najbolj romantične, družabne in pijane trenutke, so se spremenili v tovarne, ki pripravljajo le še hrano za v vrečko. Nasploh so naša življenja v zadnjem letu postala nekako "za zraven".
Hausarest v naših mislih bo prisoten še dolgo po tem, ko se bo življenje vsaj navidezno sestavilo nazaj.
"Nekaj je treba premakniti," mi je oni dan rekla Rosvita Šeruga, nekdanja šefica Hude kave v Poštni, ki zdaj nekaj korakov naprej vodi Gledališko kavarno, in naravnost na gregorjevo sklicala enega najbolj izvirnih in po duši uporniških dogodkov – koncert, ki bo potekal za prisilno zaprtimi vrati kavarne, a ga bo mogoče poslušati na spletu, med sprehodom iz zvočnikov zaprtih lokalov v središču mesta in na Radiu City. Vse na prostovoljni bazi, ki jo napajata dobronamernost in želja po izkopavanju optimizma iz naših koronsko zaskorjenih duš, že nevarno privajenih na družabni vakuum. Misel "malo dnara, malo muzike" vsaj v Mariboru ni vzdržala, saj smo skozi mesece za skoraj nič denarja dobili veliko zabave, a v trenutno neobhodni spletni obliki. Mariborska scena se ne da. Kot mana za dušo je bil udarni koncert, ki ga je ob izidu albuma Veš kaj bi ti mogo v Kinu Šiška, daleč stran izza občinske meje, pripravil Emkej, Žan Serčič je na valentinovo na novo postavil standard spletnega muziciranja in z glasbenimi sopotniki romantični koncert postavil kar v grad Štatenberg. V zgodovino je šel koncert Luke Šulića v Narodnem domu, ki ga je s kavčev spremljalo več kot 70.000 ljudi z vseh koncev sveta. Eden najbolj svetovljanskih trenutkov v zgodovini mesta. In še toliko jih je.
Kako visoko lahko krila ustvarjalnosti naše neuničljive glasbenike in ustvarjalce dogodkov ponesejo, če ujamejo pravi veter, smo videli tudi ob eterično lepih in po svobodi dišečih prepišnih koncertih v stolpu Narodnega doma. A pot nazaj domov bo dolga. Hausarest v naših mislih bo prisoten še dolgo po tem, ko se bo življenje vsaj navidezno sestavilo nazaj. Navaditi se bomo morali spet hoditi v lokale, na resnične dogodke in spet skupaj po Ecovo piti, da bi se spomnili in pozabili. Morda bo prožna mariborska duša s tem imela še najmanj težav.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
