Matija Stepišnik
Pol desetih zvečer je, ko stisnemo zadnji enter. Večer je v tiskarni. Ugasnem luči. Zunaj udari tišina. Skoraj nikjer nikogar. Stojim pri Astorii na Grajskem. Na Slovenski, tam pri križišču s Tyrševo, si nekdo prižge cigareto. Vonj, ki se sicer ustavi med drugimi vonjavami, se zlahka splazi do mene. Na Gosposki slišim, da nekje nekdo rožlja s posodo. Spet mir. Ko naredim krog in se peljem mimo Kodžaka, uzrem temačen lik možakarja na klopci. Že pri semaforju na Partizanski, pri Mercatorju, slišim "soseda", brezdomca, ki živi pred upravno enoto, kako se pogovarja. S seboj, kot vedno. Izza zaves se kje vidi snop svetlobe s TV-ekrana. Predstavljam si, da bo od nekod pridrvel kak junak iz kriminalke, ki da jo ravno snemajo. Idealno vzdušje za film. A seveda od nikjer nikogar. Le en avto prekine samogovor izpred upravne enote.
Koronavirus nas je ustavil. Stop. Kdaj spet speljemo? Ne vemo. Maribor se je slekel pred nami. To je to. Naše mesto. Prazen, ustavljen, samoten, tih, skrivnosten, zaskrbljen, discipliniran. Borben? Bo? Bo. Vse bo v redu. A kako v redu bo to? #mariboristhefuture? Kakšna je, kakšna bo (po)koronaprihodnost? Nas, mene, mesta. Ne zamerite mi, da v tej za mnoge težki situaciji, ki reže v zdravje, v službe, v eksistenco, v svobodo, nočni Maribor malo objamem kot neko drobno srečo v nesreči. Kot sladko-kisli luksuz krize. Mesto brez balasta, brez kozmetike, odvečnega hrupa, gneče ... Maribor, kot je. Moje mesto, v vseobsegajoči avtentičnosti. Tudi z bolečino preteklosti in sedanjosti, letargijo. Cepivo za to še iščemo. Tudi s počenimi fasadami, kje zanemarjenimi kotički, ki jih ne skrivajo panoji ali gostinski vrtovi. Toda v resnici v marsičem tako lep, čaroben, samosvoj, z mnogimi perspektivami. To imamo. Vidimo bolje zdaj, dobro in slabo?
Zjutraj kolesarim do tržnice. Sebično si domišljam, da imam vsaj za hip mesto skoraj le zase. Pogrešam vonj po kavi. Gledam ljudi, ki si kavo poiščejo pri avtomatih, do katerih imajo dostop. Se usedejo nekje, ob Dravo, na kak zapuščen vrt. Zdaj imamo ta čas, ki ga sicer ni. Za razmislek. Uvid v razgaljen svet, ranljiv. Bi morala država definirati namesto nas, kakšni naj bomo kot družba po koroni? Kaj narediti, da ne bomo spet le lagali sami sebi, da vemo, da moramo v temeljih spremeniti nekatere stvari? Da ne bomo pustili, da nas prestavijo v futurizem "nove" svobode z desertom totalitarnega?
Covid-19 je najprej zdravstvena grožnja. A v nekem smislu je tudi, kot je zapisala sociologinja Ksenija Vidmar Horvat v Delu, zgodovinska ponudba, da prevrednotimo vrednote. Zamujenih priložnosti za samorefleksijo in spremembe je bilo mar dovolj. V mestu v "lock-downu" bi se mimo političnih kalkulacij in drugih interesnih preigravanj lahko vprašali zelo preprosto: kakšen naj bo Maribor, ko ne bo več ustavljen? Kako bomo pomagali najbolj ranjenim? Imeli smo jih v devetdesetih in pred desetimi leti, z velikima krizama. Smo se kaj naučili? S kakšno vsebino naj ga napolnimo, ko se bo življenje vrnilo? Ali se bomo samo vrnili k predkriznemu, dobremu in slabemu? Ali zmoremo vsaj nekoliko misliti mesto in njegovo identiteto naprej, ko "nič več ne bo, kot je bilo"? #mariborbychoice, saj vemo. Tudi to je izbira, ponudba koronačasa.
