Rad imam toto naše lepo mesto, o, moj Maribor, v srcu si mi ti ... To je ena od številnih pesmi, ki se je med drugimi minulo sredo razlegala s petih vrhov v občini, ko je mesto praznovalo. Ljudje so bili veseli, da se je vodstvo občine prvič spomnilo tudi na množice in ne praznuje le v ozkem krogu pomembnih. Povezali in na simboličen način izkazali pripadnost mestu in njegovim institucijam smo se tudi dan za tem, ko so v Mariborski knjižici vabili k selitvi knjig na začasno lokacijo. Moči je združilo okoli 700 ljudi in preselilo del poezije.
Nenavadno, kako nas verzi povezujejo. "Moje mesto vedno del bo mojega sveta" gre ena druga. Najbolj znana pa je gotovo O, moj Maribor je tak fejst nor ... V pesmih so opevani tudi vinogradi, pa pitje rujne kapljice, ki "brcne pamet v rit". Mestni griči, ki objemajo mesto in mu hkrati dajejo pečat, so praktično vsi zasajeni z vinogradi, na levem vse do Gorce pri Malečniku, na desnem tudi Pekrska gorca. Med njimi pa najbolj uborno podobo kaže vinograd na Piramidi, četudi je za mesto v bistvu najpomembnejši. Prav tu se je začela pisati zgodovina mesta. Nekdanji "grad v marki" - mejni grad in mesto pod njim se prvič omenja v listini iz leta 1164, kar smo minulo sredo na veliko obeležili.
Toda upravljanje vinogradov, kakor tudi skrb za druge dele Piramide, vključno z ostanki nekdanjega mestotvornega gradu, nikakor ne steče, kot bi bilo treba. Naravnost neverjeten je bil optimizem, ki je pred šestimi leti preveval vinarje in nekatere znane Mariborčane, ki so se povezali v zadrugo. Odločni in polni zagona so na pogorišču azijsko-nizozemske naveze, ki je obupala nad skrbjo za vinograde nekdanjega Vinaga, najeli vinograd na Piramidi in ga začeli obdelovati. Toda že kmalu je zmanjkalo vetra tudi v njihovih jadrih. Brez močnega partnerja, torej občine, ki bi podprla trud z zadostnim odkupom in promocijo, je vse zastalo. Tudi na račun tega, da so se skrhali odnosi med najemniki. Tako se sedaj optimistično zastavljena zgodba kaže kot še en primer, kako nam sodelovanje Slovencem nikakor ne gre. Da se nismo zmožni dogovarjati o količini dela in ne nazadnje o izkupičkih. Ker za to ne nazadnje gre, da se vloženi stroški in delo nekako povrnejo. Zaradi težavnosti terena in drugih okoliščin tega na Piramidi praktično ni. Zato pa je ključna ne le podpora občine, ampak da ta zavzame bolj aktivno vlogo, da bo mesto najstarejše trte na svetu lahko s ponosom pokazalo tudi vinograd na Piramidi, ostanke nekdanjega gradu in kapelico na vrhu griča.
V občini pravijo, da se pomena in tudi potenciala Piramide zavedajo, da želijo vse to urediti. Toda prenos lastništva z države teče (pre)počasi. Zato pa lahko medtem vsak od občanov in drugih obiskovalcev te priljubljene mestne točke, katere podoba nas sedaj žalosti in jezi, nekaj tudi naredimo, nekaj prispevamo. Ko bomo naslednjič nazdravljali mestu in peli denimo Še eno rundo daj točajka, pomislimo, zakaj ne trkamo z vinom s Piramide, da bi s tem podprli angažma tistih, ki so ali pa še zmeraj nekaj vendarle naredijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
