Za trenutek si predstavljajte, da Maribor v letu 2020 opazuje vaš jaz izpred desetih let. Vidite za goste zaprte restavracije, tu in tam kakšnega sprehajalca, ki mu usta in nos prekriva zaščitna maska. Mesto je dobesedno prepredeno s kolesarji v modem in rdečem, ki vozijo od restavracij do stanovanj. Stopite bližje, da bi videli, kaj piše na teh ogromnih škatlah, ki jih prenašajo na ramenih. Wolt in Ehrana. Pa si je vaš jaz izpred desetih let predstavljal, da bo prav podjetje Wolt, ki temelji na prekarnih zaposlitvah, danes drugo najhitreje rastoče podjetje v Evropski uniji? Si je vaš jaz kdaj mislil, da se bodo kot privlačne zaposlitve prihodnosti predstavljale tiste, ki delavske standarde potolčejo z enim zamahom roke?
Kot najbolj pozitivno pri samozaposlenih dostavljavcih se predstavlja "ne tako slabo plačilo", ki ni slabo samo, če govorimo o idealnih pogojih zaposlitve. Če zboli za en teden, se njegova plača zmanjša za četrtino, če zboli za en mesec, pa je praktično ni. Če mu ukradejo kolo ali se mu pokvari telefon, si mora sam kupiti novega, vprašanje pa je, ali ima v tistem trenutku dovolj denarja za to. Kako velika škoda bo izpad dohodka, je odvisno od finančnega zaledja posameznika ali njegove družine. Ali ima vsak finančno zaledje? V svetu, kjer je individualizem visoko cenjena vrednota, se ni težko prepričati, da je vsak sam odgovoren za svojo usodo. Kaj pa bo takrat, ko se bo podjetje odločilo znižati plače? Kolikšno moč bodo imeli "freelancerji", da to preprečijo?
"Kuhajo nas kot žabe v vodi," nam je v zgodbi, kako je delati za spletne platforme za dostavo hrane, povedal sindikalist Mirsad Begić. Počasi nas segrevajo in niti opazili ne bomo, ko nam bodo vse pravice odvzete. Kdaj smo prišli do te stopnje, da se kot normalnost predstavlja zaposlitev, ki ne pozna bolniške, dopusta, malice? Kdaj smo prišli do tega, da je normalno, da si mora dostavljavec sam priskrbeti prevozno sredstvo in si vse stroške kriti sam? Kdaj smo zapadli v to, da se združevanje delavcev demonizira?
Digitalni platformi, ki človeka spremenita v storitev, sta sicer na slovenskem trgu novost, ampak prav njuna hitra rast je zaskrbljujoča, ker lahko, še preden trenemo s trepalnicami, postane vzor in strategija prihodnosti ostalih podjetij. Izkoriščevalske prakse so postale moderne, boj za boljši položaj pa je, še posebej v času epidemije, postal tabu. Dostavljavci na Finskem so že naredili korak naprej in se združili v boju za boljši položaj. Borijo se proti znižanju plačila, zahtevajo prostor za počitek, varnost v primeru poškodb na delu in bolniških ter možnost zaposlitve po pogodbi o zaposlitvi.
Na tem mestu bi se bilo dobro vprašati, kakšne prihodnosti si želimo. Je to v individualizem usmerjena družba ali je to solidarna družba, ki ji ni vseeno za sočloveka? Bomo skrbeli zgolj zase ali bomo pogledali širše in si prizadevali za boljši položaj izkoriščane večine? Kakšen bo Maribor v letu 2030?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
