V pripravi na sklepni zapis serije o drevesih v Mariboru me je vznemiril pogled na drevesa, v katera so letos pribili table, ki sporočajo o prepovedanem parkiranju. To so storili delavci pristojne službe. Za mnoge so drevesa "le drevesa". V resnici so veliko več kot rastoči les. V Mariboru kljub izjemnim drevesom nimamo kaj dosti velikanov, kajti pred velikani vlada strah. Kjer vladata strah in interes moči, pa v prvo vrsto stopita kaos in uničevanje. A mogoče je drugače. Veseli me, da ste se bralke in bralci nad pričakovanji odzvali na deset sobotnih objav o izjemnih drevesih v Mariboru. A vselej se najde nekdo, ki ga drevo moti, in že to, da moti, je dovoljšen razlog za odstranitev.
Imela sem srečo, da sem z dedkom jeseni pogosto odšla v gozd. S sestrično sva sedli na njegov voz in se odpeljali do gozda, kjer sva z veseljem grabili in na voz nalagali kupe in kupe listja za steljo v hlevu. V naši vasi se ni nihče pritoževal nad listjem, ki je padalo z dreves in barvalo tla okoli hiš, kajti pospravljanje listja je bilo, in še vedno je, prijetno opravilo. Otroci ga obožujejo. In ne, nihče se ne boji klopov, kajti zase in drug drugega skrbimo tako, da se temeljito pregledamo. Vsekakor je tovrstno preživljanje časa koristneje od buljenja v televizijo in brezplodnega klikanja z računalniško miško. Tudi sicer je veliko več možnosti, da človeka napade človek, kakor nanj pade drevo. Se pa seveda dogaja prvo in drugo, kakor se dogajajo v naravi piki žuželk, padci in kakšne druge nezgode, ki so del življenja. Če jih želimo v mestu zmanjšati na minimum, pač moramo za to nekaj narediti. S kančkom dobre volje in skupnimi močmi lahko Maribor postane izjemno mesto, nerganje pač nikomur ne koristi, škodi pa tako nergaču kot okolici.
Drevesa je treba primerno zasajati, z mislijo na višino in širino odraslega drevesa, ki bo imelo imelo dovolj prostora, da se v polnosti razvije, obenem se bo s pravilno zasaditvijo izognilo nevarnosti, da bi morebitno neurje ali teža snega drevo porušilo na objekte. V mestu vidim nerazumna dejanja in se sprašujem, kako je mogoče, da se stroka pogosto obnaša tako brezbrižno do žive narave. Da se, kot omenjeno, na drevesa leta 2021 pribijajo table, da jih sadijo v korita, da se jim v celoti obreže krošnja ali se jih na vrhuncu rasti podre v imenu novogradenj? Čuden, čuden je človeški um in kaj vse počne. O človeku je, žal, mogoče povedati več slabega kot dobrega, a vsekakor je prav človek po obliki in moči drevesa oblikoval, med drugim tudi drevo življenja in družinsko drevo, drevo povzdignil v pesmi in navsezadnje iz lesa naredil estetske in uporabne mojstrovine. In knjige. Kaj bi brez njih? Kajti vsaka knjiga je na svoj način drevo.
Za zaključek vam v branje priporočam znamenito delo Skrivno življenje dreves nemškega gozdarja in raziskovalca Petra Wohllebna ter vam želim hrastovo moč in mehkobo breze, kajti ljudje in drevesa smo si zelo podobni, zato se zavedajmo, da s skrbjo zanje skrbimo zase. Še vedno imamo čas, da preusmerimo uresničevanje znamenite lirske prerokbe staroselskega plemena Cree: "Šele takrat, ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ujeta zadnja riba, šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
