(MB-TEDEN) Turistična polomija na Mariborskem Pohorju

Medtem ko turistični ponudniki v Sloveniji pospešeno lišpajo kapacitete in sestavljajo privlačne programe, s katerimi si bodo skušali odtrgati del 350-milijonske pogače, ki jo bo država servirala na trg v obliki turističnih bonov, se v premnogih sobah na Mariborskem Pohorju nabira prah. Večina hotelov je zaprta, po zadnjem gostu so v objektih slabe banke kovčke spakirali še upravljavci/najemniki, ki so se turizma lotili z ambicioznimi načrti, a so si zobe hitro polomili na preprostem izračunu prihodki minus odhodki. Krivdo za negativen rezultat bi težko pripisali zgolj njihovim (ne)sposobnostim, kako privabiti goste, ali vedno priročnim izgovorom o pretoplih zimah, tudi koronakriza je le pospešila zabijanje zadnjega žebljička na zaprta vhodna vrata. Razlogi za negotovo turistično prihodnost na destinaciji, iz katere bi v Avstriji že zdavnaj naredili prodajni hit, so precej bolj globoki.
Korenine vseh današnjih lastniških težav segajo v "zlato dobo" Mariborskega Pohorja, ko je Športni center najprej mestni ponos izkoristil za postavitev zasebnega imperija, nato pa ga je spravil na boben, pri čemer se posledice pokrivajo iz javne blagajne. Družba za upravljanje terjatev bank je prevzela hotele Arena, Bolfenk in Videc že leta 2014, a še do danes ni našla strateškega lastnika, mariborska občina pa je še vedno v sodnem sporu, koliko milijonov evrov bo morala plačati za žičnice in gondolo. Politična odločitev, da bo mesto zasebne zablode reševalo z javnim denarjem, je bila sprejeta že ob stečaju ŠC Pohorje, ko je upravljanje žičniških naprav in smučišč prevzel Marprom. To je bila tedaj edina možna pot, da danes na Pohorju sploh še kaj deluje, toda vedno bolj se kaže, da je finančno breme za avtobusnega prevoznika preprosto pretežko.