Je gozd Stražun z vsem, kar nam danes omogoča, na neki način tudi park? Strukturno seveda ostaja gozd, z vidika funkcij, ki jih ima, pa se že približuje parkovnemu gozdu, pojasni krajinska arhitektka dr. Tanja Simonič Korošak in dodaja, da je pomen Stražuna za Maribor zelo velik. V tem kontekstu samo poimenovanje niti ni ključno - pomembno je, da ljudje vanj radi zahajajo in da zanj ustrezno skrbijo. Del te skrbi je tudi urbanistično in krajinsko načrtovanje.

Stražun se je ohranil na območju meandrov nekdanje dravske struge. Ker je tukaj tekla reka, je plast (nerodovitne) prsti na teh koncih zelo tanka, tla pa posledično niso primerna za kmetijsko rabo. "Ko pogledaš karte od 18. stoletja dalje, opaziš, da se je površina sklenjenega gozda skozi zgodovino odločno zmanjšala - za potrebe kmetijske pridelave in deloma tudi zaradi urbanizacije (sploh v zadnjem času) prihaja do fragmentacije gozdnih robov," pojasnjuje sogovornica.

Čeprav se je raba spreminjala, se je na delih, ki so za kmetijstvo najmanj primerni, ohranil gozd. V preteklosti je služil predvsem kot vir lesa za gradnjo in kurjavo, bil je tudi prostor za lov. Te funkcije do določene mere še vedno ohranja - v ospredje pa danes prihaja predvsem njegova socialno-psihološka funkcija. "V Stražunski gozd danes na sprehod ne prihajajo le prebivalci iz neposredne bližine, ampak tudi posamezniki, ki živijo več kilometrov vstran," opiše krajinska arhitektka. V naravo se človek odpravi, da bi jo doživel, da bi se v njej sprostil, meditiral, se družil z ljudmi in ukvarjal s športom. Ne nazadnje pa tudi zato, da bi se ohladil! Stražun je nižinski gozd, ki s krajinsko-ekološkega vidika deluje kot "matica" - učinek večje površine sklenjenega gozda na mikroklimo v mestu je namreč večji kot učinek posameznega drevesa. "Čeprav obenem vemo, da ima na zelo vročih točkah v središču mesta že eno drevo z veliko krošnjo zelo velike učinke in vpliv na izboljševanje mikroklime," nadaljuje dr. Tanja Simonič Korošak. V času vse večjega števila vročinskih valov bodo območja, kot je Stražun, zatorej še bolj pomembna.

Kje so meje rasti?

Da imaš tudi v krizni situaciji možnost sprehoda po zeleni površini, se je kot ključno izkazalo v času epidemije koronavirusa. Tudi raziskave kažejo, da so zelene površine v urbanem okolju nujno potrebne za kakovostno življenje ljudi. Raziskovalci z danske univerze v Aarhusu so recimo spremljali skoraj milijon Dancev in ugotovili, da so imeli državljani, ki so odraščali z manj zelenimi površinami v svoji neposredni bližini, za kar 55 odstotkov večje tveganje za razvoj psihičnih motenj (depresija, anksioznost, celo zloraba substanc). Izpostavljenost je pri napovedovanju izidov duševnega zdravja primerljiva z družinsko anamnezo in starostjo staršev, nekoliko močnejši kazalnik je bojda le še socialnoekonomski status. Omenjena študija bi lahko imela daljnosežne posledice za zasnovo mest, saj bi urbanistično načrtovanje lahko postalo tudi orodje za zgodnje preprečevanje težav z duševnim zdravjem.

Zelene površine, kot so parki, šolski vrtovi, trgi, zelenje ob ulicah in v stanovanjskih naseljih ter seveda mestni gozdovi, obenem blažijo pojav toplotnih otokov, ki so značilni za mesta. Vsako mesto potrebuje več parkovnih površin, ki morajo biti razporejene po vseh delih urbanega okolja. Pri urejanju mest je ključnega pomena tudi vključevanje prebivalstva - zanimati nas mora, kako prebivalci uporabljajo prostor in kaj jim pomeni. Za Stražunski gozd je bila tovrstna raziskava že opravljena. Anketa, ki jo je leta 2021 izpolnilo 350 ljudi, je raziskovala, katere stvari ljudi najbolj motijo in česa si v Stražunu in za Stražun želijo.

Mir. Narava. Sprostitev. Zelenje. Sprehod. Gozd. To so po ugotovitvah najpogostejše asociacije anketiranih. V svojih željah pa niso omenjali dodatne razsvetljave in novih poti skozi gozd, kar je gotovo pozitivno. Tudi pri mestnih gozdovih je namreč smiselno definirati meje rasti. "V tem kontekstu se gotovo velja spomniti reka 'manj je več' - vsi aktivni elementi naj se vzpostavljajo na robovih, znotraj pa naj ostaja gozd. To velja za gostinsko dejavnost, otroška igrišča in parkiranje. Pri Stražunu je nekaj takih lokacij že evidentiranih. Zavedati se moramo, da takrat, ko narediš eno intervencijo, to sproži pojav cele verige podobnih infrastruktur," nadaljuje sogovornica in opozori, da fragmentacija gozdnega roba (če je denimo zajeden s parcelami) vpliva tudi na to, da gozd z vidika ekosistema kot celota deluje slabše.

Lastništvo je tudi v Stražunu zelo kompleksno in razpršeno. Ker je lastnikov veliko že na eni sami parceli, je usklajevanje za skupno upravljanje zahteven proces. V gozdu lahko kot lastnik do mere sekaš z vso pravico. Tudi v Stražunu lahko torej pride do sečnje dreves, ki pa so z vidika socialne vrednosti izjemnega pomena. "V tem kontekstu bi bil cilj združiti lastnike v skupnost, ki bi sprejela konsenz o tem, kako gozd upravljati. Da človek, ki ima legitimno pravico podreti dve bukvi na leto, tega ne bi storil, ker bi socialna vrednost teh dreves prevladala. Bi pa bil za to seveda ustrezno kompenziran," predlaga sogovornica.

V mestu sicer nimamo veliko odraslih, veličastnih dreves z velikimi krošnjami. Rastline, ki so po mestu posejane danes, po večini ne doživijo 15 let. Razloge za to je iskati tudi v tem, da pogoji za njihovo rast niso dobri. Zavedati se moramo, da avtohtone vrste v mestu ne bodo uspešne, saj je mestno okolje kot zelo sušna in vroča puščava, kot južno skalovito pobočje - vode ni in vroče je. "Tukaj jelše torej ne bo. Nujno je izbirati sorte, ki so bolje prilagojene. V Gregorčičevi ulici je bil recimo zasajen drevored okrasne hruške - Pyrus calleryana 'Chanticleer', ki je lepa dekorativna rastlina, ki obenem zelo dobro prenaša urbano okolje. Na primeru hrušk je jasen tudi pomen skupnega rastišča (v primerjavi s tem, da vsaka rastlina raste posebej). Male, tesne jame, ki niso niso medsebojno povezane, so za rastlino pogosto usodne," pojasni dr. Tanja Simonič Korošak.

Mestni gozd je nenadomestljiv tudi s stališča avtohtonih vrst. Prav pri gozdnih robovih imamo možnost, da jih zasadimo z avtohtonimi vrstami, ki so dom pticam in manjšim živalim, s tem pa povečamo pestrost in zaščitimo gozdni rob. Z ozelenitvijo robov je mogoče tudi deloma omiliti zvok avtomobilov, ki se širi skozenj. Hitra cesta tudi v Stražunu vpliva na zvočno kuliso in posledično na doživljanje gozda. Glede na to, da je to mestni gozd, zvoka seveda nikdar ne bo mogoče popolnoma zadušiti. Vseeno pa lahko z zelenimi zaporami naredimo veliko.

Kaj pa vrtičkarji ob Stražunu?

Tisti, ki radi vrtnarijo, to počnejo tudi v Stražunu. Vrtičkanje tu samo po sebi ni problematično. "Eden pomembnih vidikov stika z naravo je opazovanje narave, drugi pa je delo v naravnem okolju. Vrtički so pozitivni in dobro je, da so blizu naselij, kjer je populacija ljudi večja. Da moraš kot 75-letna vitalna gospa sesti na avtobus in se do svojega vrtička peljati več kilometrov, ni prav," nadaljuje sogovornica in pojasni, da se hkrati - kot so pokazale že Urbane brazde - vrtičkarji pogosto oblikujejo v skupnost, celo v subkulturo. Tudi vrtičkanje ima torej pomembno socialno funkcijo.

Če pride do stihijske rabe in do tega, da vsak obdeluje, kakor se mu pač zdi, pa so lahko vrtički videti zanemarjeno. Tudi take sisteme se načrtuje v sklopu krajinskega oblikovanja. Pri vrtičkih je treba določiti le, da mora biti ob njihovih robovih urejena živa (zelena) meja, da so ute lesene, da je sleme obrnjeno v določeno smer in da se pri urejanju uporablja naravne materiale. "Vrtički morajo biti, a jih je treba primerno oblikovati! Zasnovati je treba red in pravila, kako ravnati s parcelo, da s tem prispevaš tudi k skupnostnemu dobremu," nadaljuje krajinska arhitektka.

Zelo prisrčno je delo Karla Čapka Vrtičkarjevo leto, namigne sogovornica. Avtor v njem piše, kako te - ko roke prvič zariješ v zemljo - ta občutek prevzame, zastrupi. Od tistega trenutka naprej si ves čas sklonjen nad svojimi rastlinami. "Vrtičkar posadi enoletno sadiko hrasta in ob tem sanjari, kako bo naslednje leto sedel v senci stoletnega drevesa. To seveda ni mogoče. A ta stoletnost, to, da so drevesa dolgo živa in dolgo z nami, je pomembno. Da bodo tudi naši otroci lahko živeli pod drevesi, kakršen je Humkov hrast v Mariboru," zaključi sogovornica.

Ključ do tega je tudi v ohranjanju Stražunskega gozda.