Klara Širovnik
Nosila sem črno čipkasto obleko in sandale z visoko peto. Precej amatersko. Pričakovala sem, da mi bodo naložili prevajanje kakšnega članka iz tujih medijev. Z malo sreče ga bodo objavili na spletni strani, sem si prigovarjala. Bila sem zelo nervozna, saj imam za seboj dolgo zgodovino živčnega kriljenja z rokami in nerazumljivega zavijanja po prleško. Na stolu dnevnega urednika me je pričakal Tomaž Ranc. Dolgo je tuhtal, s čim bi me zaposlili, "da me malo sprobajo". Sklenil je: Klara se bo sprehodila po Mariboru in poskušala ugotoviti, kako domačini preživljajo najbolj vroč dan tega poletja.
Zadolžitev sem čutila kot gromozansko odgovornost. Že res, da se je tema prispevka zdela banalna, a bila je moja prva. "Gotovo ti bo šlo na terenu dobro. Če boš imela težave, me pokliči in pomagal ti bom," je rekel. Kljub temu da je Ranc tisto dopoldne samovoljno postal moja bergla in varuška, je z mano govoril kot z izkušeno osebo, ne pa kot s kakšno zeleno študentko. Kombinacija visokih pet in vročine me je kljub podpori zelo skrbela. A v redakciji je na moj prispevek čakal človek, ki je zaupal, da zmorem. In odločena sem bila, da ga ne bom razočarala.
Zagon je minil po prvih 30 minutah na 35 stopinjah. Hodila sem se od ene do druge sladoledarne in prodajalce spraševala, koliko kepic so ta dan že prodali. Mimoidoči so se mi umikali, do njih sem pristopala uradno, robato. Od potenja sem bila lepljiva, stegna so se mi pod obleko lepila druga ob drugo. Neki moški me je posmehljivo vprašal, ali mi je "malo vroče". Postala sem jezna, v meni se je začel nabirati tisti štajerski gnev, ki se navadno konča s smrtonosno eksplozijo. Imelo me je, da bi vse poslala v tri krasne, sedla v avto in se odpeljala domov.
Med vdajanjem obupu sem jo mahnila na železniško postajo. Med umivanjem rok sem na stranišču srečala dve čistilki in ju povprašala, kako preživljata dan. Da sta na psu, sta odgovorili. Tudi jaz sem, sem potarnala. Pišem za Večer, a mi ne gre mi od rok, pa še vroče mi je. "Bi bili morda vidve moji sogovornici?" Lahko. Sedle smo v skladišče s čistili, sneli sta si gumijaste rokavice, jaz sem sezula sandale. Povedali sta mi, da imajo čistilke v delovnem dnevu samo pol ure pavze, da sta med čiščenjem peronov izpostavljeni žgočemu soncu, od hlapov in kemikalij ju pečejo oči. Izlili sta mi misli in šlo jima je na jok. Tudi meni je šlo na jok. Zdelo se mi je, da sta me čakali, čeprav tega nista vedeli, in da sem jaz čakala njiju, čeprav tega nisem vedela. Zdaj nisem mislila le nase in na urednika, ki pričakuje moj izdelek. Pomembni sta postali ženski, ki sta pričakovali, da bom s pravkar pridobljenimi informacijami ravnala odgovorno. Ni bilo pomembno, da pišem samo o vročinskem valu. Tudi moje počutje ni bilo pomembno. Pomembni sta bili onidve.
Takrat sem se zavedela: če tistega dne ne bi bilo hudičevih sto stopinj, se ne bi skrila na stranišče železniške postaje. Tudi omenjenih žensk ne bi srečala. Novinarju mora biti vroče, pravim danes. Udobje ne rodi ničesar (ali pa bolj gnile sadeže).
Vrnila sem se v uredništvo. Napisala sem članek in ga s tresočimi rokami predala Rancu. Pogledal ga je od črke do pike in označil odstavke, ki so se mu zdeli površni. Poklical me je k mizi in mi razložil, zakaj to in ono ni v redu. Potrpežljivo. Brez teptanja ali vzvišenosti. Na delovnem mestu sem prvič izkusila, da se je človek z desetletnimi izkušnjami do mene obnašal kot do vrstnika.
Drugo jutro me je zbudil krik iz maminega grla. Moj članek je bil na naslovnici Večera, mama ga je v neslednjem trenutku odnesla pokazat sosedi, jaz pa sem se počutila ponosno, odraslo in veliko. Kot da bi se dotaknila tistega preklemanega žgočega sonca. Svojo prvo naslovnico še vedno hranim. Od takrat sem se naučila, kakšna vprašanja postavljati in kako pristopati do sogovornikov. Veliko se je spremenilo, a zaupanje, ja, zaupanje je ostalo. Na moj prvi dan v uredništvu Večera mi je bilo pasje vroče. Na Večeru mi je še vedno vroče. Ob nekaj obvezne tlake mi je dopuščeno, da se posvečam temam, ki jih imam rada. Vzemirim se ob vsakem članku, ki ga pišem. To je včasih tudi slabo, saj me delo posrka, dovolim si, da me prevzame.
Novinarstvo je kot kakšen posesiven fant, ki te duši, ko je ob tebi, a ga pogrešaš, ko ga ni. Takih fantov ne maram, a novinarstvo je lahko samo tako.
To je poklic, pri katerem ti je vroče. Mora ti biti vroče.
