Zmago Gomzi
Eden najboljših judoistov v zgodovini tega športa pri nas Franc Očko iz Slovenske Bistrice je v judu pustil globok pečat kot tekmovalec, trener in sodnik, kako pri srcu mu je judo, pa dokazuje še sedaj, pri starosti 63 let. Je eden najbolj cenjenih strokovnih delavcev v Evropski judo zvezi, saj je drugi človek sodniške organizacije pri tej zvezi. "Na zadnjem kongresu sem bil imenovan za nov štiriletni mandat, na kar sem zelo ponosen. Da smo nekdanji slovenski judoisti cenjeni v svetu, dokazujeta tudi olimpijski zmagovalki Urška Žolnir Jugovar, ki je bila imenovana za glavno športno direktorico Evropske judo zveze, in Tina Trstenjak, ki je nadzornica sojenja na največjih mednarodnih tekmovanjih," ponosno pove Očko.
Judo klub Impol iz Slovenske Bistrice se ponaša z dolgoletno in izjemno uspešno zgodovino. Kamenček k vrhunskim dosežkom kluba je prispeval tudi Franc Očko. "Z judom sem se začel ukvarjati leta 1969 na nagovor sošolca Srečka Topolčnika, brata takrat že vrhunskega judoista Stanka Topolčnika, prvega slovenskega judoista, ki je leta 1969 na članskem evropskem prvenstvu v Ostendeju osvojil bronasto kolajno in leta 1972 kot prvi slovenski judoist nastopil na olimpijskih igrah v Münchnu. Skrivnost, da treniram judo, sem zaupal mami, očetu pa ne, saj je pri njem nekaj veljalo le delo. In tega je bilo doma veliko, saj smo živeli v hiši na obrobju Slovenske Bistrice, nekaj časa pa smo imeli tudi farmo piščancev, menda jih je bilo deset tisoč. Ko sem končal pouk, sem najprej opravil šolske obveznosti, nato pomagal pri delu, ob uri, ko sem moral na trening, pa sem našel različne izgovore, da sem se lahko ukvarjal z judom. Oče je nekaj časa verjel izgovorom, pozneje pa se je sprijaznil z resnico. Na treninge v dvorano, ki je bila od naše domačije oddaljena kakšnih pet kilometrov, sem hodil peš, pozneje sem se vozil s kolesom," se spominja Očko.
Hitro je pokazal, iz kakega testa je pri judu. "Postal sem pionirski slovenski in jugoslovanski prvak, podobno kot moj klubski sotekmovalec Filip Leščak, pozneje kar trikratni olimpijec. Leta 1979 sem v Edinburgu v kategoriji do 60 kg osvojil naslov mladinskega evropskega prvaka, pozneje sem trikrat osvojil naslov članskega jugoslovanskega prvaka, bil sem osem let jugoslovanski reprezentant in v tem obdobju sem tekmoval na štirih evropskih in treh svetovnih prvenstvih, osvojil sem naslov balkanskega prvaka, na sredozemskih igrah sem bil enkrat drugi in enkrat tretji, krona mojih dosežkov pa sta bila nastopa na olimpijskih igrah leta 1980 v Moskvi in leta 1984 v Los Angelesu; na slednjem sem se uvrstil v četrtfinale," opiše Očko svojo tekmovalno pot. "Na njej sta mi do uspehov najbolj pomagala trenerja, Stanko Topolčnik v prvih letih, pozneje pa Franc Pliberšek, ki je ob Topolčniku, Leščaku in meni v JK Impol vzgojil še enega olimpijca, Janeza Vidmajerja. Ob trenerjih ima veliko zaslug za vrhunske tekmovalne dosežke tudi podjetje Impol, ki od leta 1959, ko je bil ustanovljen klub, skrbi za njegov razvoj in ga tudi denarno podpira," doda Očko. Leta 1990 je bil izvoljen za generalnega sekretarja Judo zveze Slovenije in to dolžnost opravljal kar 34 let. "Dela je bilo vrh glave, a sem ga ob sodelavcih, predvsem pa ob pomoči dolgoletnega predsednika JZ Slovenije Bogdana Gabrovca skušal opravljati v zadovoljstvo vseh," doda Očko.
Po končani tekmovalni poti je Očko postal sodnik. "Leta 2001 sem opravil izpit za celinskega sodnika, leta 2005 pa še za medcelinskega. Postal sem prvi slovenski mednarodni sodnik juda in kot eden od sedmih sodnikov iz Evrope sem sodil na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 in v Londonu 2012," pojasni sogovornik. Kako uspešen je bil kot sodnik, potrjuje več priznanj. "Leta 2010 sem bil na kongresu Evropske judo zveze v Kijevu razglašen za najboljšega sodnika stare celine za tisto leto." Potem ko je sklenil sodniško pot, je vodstvo Evropske judo zveze leta 2013 Očka imenovalo za člana evropske sodniške komisije in za nadzornika sojenja na največjih tekmovanjih.
Ne le kot tekmovalec, tudi kot generalni sekretar Judo zveze Slovenije in mednarodni sodnik je bil Očko zatorej veliko odsoten od doma, a je vselej našel čas za družino. "Ko sem sprejel mesto generalnega sekretarja, sem vedel, da bom veliko zdoma, tudi sedaj, ko imam ugledno mesto v evropski sodniški organizaciji, sem pogosto odsoten. Na srečo imajo moji najbližji, soproga Lidija in hčeri Klavdija in Tina, veliko razumevanja za moje obveznosti, hvaležen sem jim, da so me vsa leta podpirali in me še podpirajo."
Franc Očko nikoli ne bo pozabil, kako pomembno vlogo je pri njegovem tekmovalnem razvoju imel JK Impol, zato še zmeraj veliko prostega časa namenja delu v tem klubu. "Aktivno sem deloval in še delujem v različnih vlogah, med drugim kot trener, sekretar, direktor..., saj mi je v čast, da lahko pomagam klubu, ki je tudi eden od stebrov slovenskega juda," razloži in se ozre na sedanjost in prihodnost bistriškega juda. "JK Impol ima veliko nadarjenih tekmovalcev, delo z njimi je na najvišji mogoči strokovni ravni. Naša mlada ekipa je v zadnjih dveh letih osvojila dva naslova ekipnega državnega prvaka, lanski, osvojen v decembru, je bil skupno že 19. za bistriški klub. Za prihodnost juda v Slovenski Bistrici ni bojazni," doda Očko. V občini velja tudi za prizadevnega in priznanega športnega delavca na različnih ravneh, za kar je dobil številna visoka priznanja. "Na vsa priznanja sem zelo ponosen, najbolj pa na Bloudkovo plaketo," sklene.
