Zelo pomenljivi so podatki o onesnaženosti zraka na mariborskem območju. Ne živimo v najbolj onesnaženem mestu v Evropi, ampak si z Evropo delimo zrak in posledično tudi onesnaženje. Na prepihu Evrope dobimo včasih čist zrak iznad Atlantika, včasih pa smog s severovzhoda, kjer pridno delajo Poljske in Nemške termoelektrarne, železarne in druga umazana industrija s pogonom na fosilna goriva. Zračne mase nam darujejo kašno tretjino onesnaženja, ostalo si uspešno priskrbimo sami. Deloma, ker je vsaj mali kamin ali kaminska peč nekakšna notranjedizajnerska obveza 21. stoletja, pa tudi iz dosti manj fotogeničnih razlogov, kot je denimo energetska revščina. Žal plastika res lepo gori, dobri so tudi papir in ostanki iz bližnjega gozda, če so zastonj. Težko je tistim, ki nimajo, pridigati o tem, kaj sodi in kaj ne sodi v peč, a po podatkih s terena pravzaprav zelo zelo redke ljudi sploh zanimajo posledice nepravilnega kurjenja, sploh pa kurjenje po sistemu "če je dobro za v koš, je dobro za peč" splošen pojav v družbi pri vseh, predvsem pri tistih, ki bi z lahkoto prišli do pravilno sušenih drv. Zato je morda res na mestu novi ukrep tožarjenja soseda. Gre za sistem, ko lahko, če opažamo, da iz sosedovega dimnika preveč smrdi, zadevo prijavimo - in odgovorni so dolžni ukrepati tudi s kaznijo, če ne gre drugače. Z okoljskimi ukrepi je pač tako, da se palica prej prime kot korenček. A smo korenčke v Mariboru delili čuda nespretno. Subvencij Eko sklada denimo niso dobili lastniki hiš, za katere je občina določila, kaj naj bi uporabili za gretje. Pa se je - lej, čudo - izkazalo, da možnosti, ki je navedena v občinskih načrtih, sploh ne obstajajo. Enostavno - kjer je zaukazano ogrevanje s plinom, plinovoda ni, subvencij pa tudi ne.
A Maribor vsaj ima državno "odločbo o degradaciji", programe in (delno uresničene) odloke za čistejši zrak. Manjše občine so se komaj pred kratkim lotile merjenja vrednosti prašnih delcev. Ker do zdaj je veljalo, da "tam, kjer ne merimo, onesnaženja ni". Zdaj, ko na zahtevo županov ali v primeru Hoč krajanov, postavljajo merilne postaje tudi v manjših krajih - in ko te redno namerijo večjo onesnaženost na vasi kot v mestu, bo čas za resno revizijo ukrepov za čistejši zrak. Jasno je, da glavni onesnaževalci po padcu stare industrije niso več v mestih, ampak na podeželju. In dodatna bremena so vse prej kot dobrodošla, vsaj ne brez tehtnega premisleka o skupnih obremenitvah okolja. Poročilo Evropske okoljske agencije namreč ocenjuje, da so drobni trdni delci v zraku krivi za prezgodnjo smrt več kot 400.000 Evropejcev letno. Čas nerodnih korenčkov se je iztekel.
