Podnebne spremembe vplivajo tudi na psihofizično zdravje ljudi, raziskave kažejo, da je to še bolj izrazito v primeru vremenskih pojavov. Močno pa vplivajo tudi na občutek nemoči aktivistov, kar lahko prav tako vodi do izgorelosti, depresije in anksioznosti, je na okrogli mizi Okoljska kriza in duševno (ne)zdravje Mladih za podnebno pravičnost, ki je potekala v okviru Zaključnih dni EKO 8, dejala moderatorka Diana Dajčman. V pogovoru, ki je potekal v prostorih MTT, so sicer sodelovali še drugi mladi aktivisti - študent geografije Enej Reljič, fotograf Nejc Trampuž, študentka ekologije Ana Florjančič in študent psihologije Žiga Mekiš Recek. Gre za pomembno tematiko, ki je ne smemo ignorirati, nasveti, kot so "ne sekiraj se, saj bo bolje," stisko le poglabljajo, je izpostavila Dajčmanova.
"Kolektivna zavest se je znižala, ker gre za večje akterje, na katere posameznik nima vpliva, kar privede do občutka nemoči."
Aktivisti so priznali, da so se že soočali z občutkom tesnobe in depresije zaradi nemoči in brezizhodne okoljske situacije. Strinjali so se, da jim je pri zmanjšanju tega občutka pomagala predvsem vključitev v kolektiv podobno mislečih aktivistov. Akcije, ki prispevajo k spremembi sistema – izpostavili so uspešno izpeljan referendum za čisto pitno vodo –, so koristne tako z okoljskega kot tudi iz psihološkega vidika. A so ob tem dodali, da pri aktivističnih skupinah običajno premalo ljudi in preveč dela, zato obstaja velika nevarnost izgorelosti. Ključno je, da so člani znotraj skupine solidarni drug do drugega in da spremljajo počutje in vedenje tovarišev ter si razdelijo delo, so poudarili.
Kolektivna zavest se je znižala
Na vprašanje, če gre za problem in krivdo generacije, je Trampuž odgovoril, da ne moremo mladih okriviti, da so rojeni v tak svet in da se v vsaki generaciji pojavlja prelaganje odgovornosti na drugo. Odgovornost pa v resnici tiči drugje. Kriv je sistem, ne posamezniki ali generacija, so bili jasni. Žiga Mekiš Rekec: "Koncept individualne odgovornosti v sklopu podnebnih sprememb propade. Seveda moramo recimo vsi reciklirati, neetično bi bilo reči, da ne, ampak poanta vsega je to, da je nek sistem, ogrodje, struktura, ki v neoliberalizmu ne more preko subjektivne pozicije odgovornosti. Ljudje smo samo lahko jezni na nekoga in tako smo jezni na uradnika, ki je tudi žrtev sistema. Težko je na posameznika zvaliti odgovornost, je pa jasno, zakaj se to počne."
Enej Rejlič je ob tem dejal, da sam čuti predvsem jezo do sistema in elit, ki kontrolirajo naše življenje. "Kolektivna zavest se je znižala, ker gre za večje akterje, na katere posameznik nima vpliva, kar privede do občutka nemoči," je povedal. "Kapitalizem je spregledal, da so naravni viri omejeni in jaz kot posameznik na to nimam vpliva," je pripomnil Rejlič. V razpravi so izpostavili, da je za okoljsko krizo v večji meri kriv zahodni svet, posledice pa bolj občutijo v revnejših državah tretjega sveta, zato si lahko obetamo vedno več okoljskih migrantov.
"Ni naš cilj, da se popolnoma izločimo iz družbe in živimo na otoku neko eko-življenje. Naš cilj je da naredimo boljšo družbo, ki bo bolj povezana z naravo. Napaka je, da se med sabo obtožujemo."
"Ni naš cilj, da se popolnoma izločimo iz družbe in živimo na otoku neko ekoživljenje. Naš cilj je da naredimo boljšo družbo, ki bo bolj povezana z naravo. Napaka je, da se med sabo obtožujemo," je izpostavila Ana Florjančič. Trampuž je v zaključku še opozoril, da je pomembno, da se ne ostaja zgolj znotraj balončka istomislečih, ampak se poišče načine, da se zavest o nujnosti spremembi sistema in vrednot razširi tudi med ljudi izven aktivističnih krogov. Znotraj aktivističnih skupin pa je nujno podajanje znanja in veščin novim članom, je še sklenil.
