(POGLED) Levim političnim voditeljem ni ime Fajon ali Mesec

Zmagali smo! Na referendumu o vodi smo končno zmagali ne samo tisti, ki smo proti janšizmu. Ampak predvsem tisti, ki imamo kritično držo do slovenskega postsocialističnega kapitalizma. Ta s svojo neoliberalno logiko deluje v korist političnih in ekonomskih elit, ki si tlačijo v žepe javno in družbeno dobro. In ki mislijo, da lahko ukradejo vse, če imajo za sabo kapitalske centre. Vse. Družbeno ustvarjeno ekonomijo. Slovenske gozdove. Itd. In zdaj so hoteli še vodo.

Pa se jim ni izšlo. In zdaj se vsi sprašujejo, kako je mogoče, da se je levo orientirano volilno telo končno prebudilo.

Kar je treba povedati najprej: levo orientirano volilno telo se ni prebudilo kot kakšna Trnjulčica. Levo orientirano volilno telo je že zdavnaj budno. Zgodilo se je to, da so bili dani pogoji, da se bodo ljudje premaknili tistih nekaj metrov od svojega doma do volišča.

S tem ne mislim, da se levo orientirano volilno telo teh nekaj metrov po navadi ne premakne zato, ker je leno. Ampak zato, ker niso izpolnjeni družbeni pogoji za to, da bi se premaknilo.

Trije pogoji za premik

Pri tokratnem referendumu pa so bili izpolnjeni trije ključni pogoji za ta premik. Prvič, neposredna demokracija. Drugič, preživetje. In tretjič, upor parlamentarni demokraciji in strankokraciji.

Najmanj stokrat sem že napisala, da je skladno z zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico prava demokracija za Slovence neposredna demokracija. Ne pa parlamentarna demokracija. Ta je za Slovence sinonim odsotnosti demokracije.

Zdaj se je zgodila neposredna demokracija. V skoraj edini obliki, ki je poleg protestov na ulicah sploh še mogoča. V obliki referenduma. Tako je bil izpolnjen prvi pogoj za aktivacijo levo orientiranega volilnega telesa.

Izpolnjen pa je bil tudi drugi pogoj. Skladno s slovensko tradicionalno vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico pri demokraciji gre za ekonomsko demokracijo, ki se ukvarja z vprašanjem preživetja ljudi. In voda je seveda stvar preživetja. Stvar vseh. Zato so se “vsi” pojavili na voliščih. In rekli ne.

In tretjič, skladno s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico so formalne politične institucije že več kot tisoč let “tujec“. Torej nekaj, čemur ne zaupamo.

Za uspeh referenduma je bilo ključno, da levo orientiranega volilnega telesa niso aktivirale stranke. Ampak civilna družba. Torej tisti, ki jih volilno telo razume kot “naše“.

Komentatorji rezultatov referenduma izpostavljajo tudi izredno aktivacijo mladih. Ki se je končno zgodila.

Ampak pozor: aktiviral se je tisti del mladih, ki tudi sicer niso pasivni. Ki pa v formalnih političnih strankah in parlamentarni demokraciji ne vidijo kanala, s katerim bi v svoji politični aktivnosti želeli sodelovati. Mladi sodelujejo na petkovih protestih. In sodelujejo na referendumih, ki odpirajo ključna preživetvena vprašanja. Nočejo pa sodelovati v političnih igricah in pri spletkah slovenske strankokracije.

Kar pomeni, da je politična kultura mladih izrazito tradicionalna. Skladna z zgodovinsko vzpostavljeno logiko političnega delovanja Slovencev. Če gre za vprašanja neposrednega odločanja o preživetvenih temah, so mladi zraven. Če gre za politično gobezdanje, pa jih ni.

Vstajniki smo bili vse, le ljudje ne

Ko so postali znani rezultati referenduma, se je politično gobezdanje začelo takoj. Razpravljajo, kaj bo zdaj storil Janša. Odgovor je jasen: nič. Kot smo slišali: voda teče naprej. Janša namreč deluje po logiki cinične zlorabe moči. Naj ponazorim: če bi bil Janša v opoziciji in bi se mu posrečilo dobiti referendum na tako veličasten način, bi zahteval odstop vlade. Ker pa je zdaj vlada on, tega razloga ni.

Tako bo tudi ravnal. Poskušal bo diskreditirati glas ljudstva. To je počel tudi v času vstaj. Vstajniki smo bili vse. Samo ljudje ne.

V resnici pa je bolj ključno od tega, kaj bo zdaj naredil Janša, vprašanje, kaj bo zdaj naredila leva strankokracija.

Fajonova že spet ni zamudila priložnosti, da bi ne govorila neumnosti. Tokrat o tem, kako bodo leve politične parlamentarne stranke spet razmislile o možnosti nove nezaupnice vladi.

Zasluge za referendum si poleg nje lastijo tudi druge protijanšistične stranke. Levica. LMŠ. Itd.

A naj bo jasno: referenduma niso dobili oni. Tega oni ne zmorejo. Oni ne morejo zbrati niti 48 glasov v parlamentu. Kaj šele glasove več kot 650.000 volivcev. Ideja, da bodo zdaj politično profitirali na izidu referenduma, je neumnost. Pa tudi nedostojna je. In obenem dokazuje, da leva strankokracija ne ve, kako v Sloveniji deluje politika, ki lahko aktivira levo orientirano volilno telo. Da povem konkretno: leve parlamentarne stranke menda ja niso tiste, ki lahko aktivirajo levo orientirano volilno telo. In ki lahko dobijo naslednje volitve. Levim političnim voditeljem ni ime Fajon. Ali Mesec. Levim političnim voditeljem je ime Nika Kovač in Uroš Macerl. Bravo, Nika! Bravo, Uroš!

Ali je tistim, ki se imajo za leve politične voditelje, jasno, da je njihovo mesto v drugi ali še raje v tretji vrsti? Očitno še ne. So se sposobni umakniti dejanskim levim voditeljem? Očitno še ne.

Kar pa zadeva to, da voda teče naprej: obstaja stari kitajski pregovor, ki pravi, da se je treba le usesti na breg reke in počakati, kdaj bo voda prinesla trupla tvojih sovražnikov.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.