Nedolgo nazaj sem bil deležen darila, ki mi je nekako povrnilo upanje v človeka in me navdihnilo, da še naprej verjamem v njegovo sposobnost biti človek, ki posluša, sliši in je sposoben komponiranja, razvijanja z okoljem, v katerem živi, z elementi, situacijami, s katerimi razpolaga.
Odločitev, da grem na koncert godalnega kvarteta Ebene v Unionsko dvorano, je bila izredno spontana ter iz neznanega razloga takoj obarvana z željo po resetiranju, s potrebo po rekalibriranju. Skorajda bi lahko rekel, da sem čutil nujo do neke vrste zvočnega očiščenja. Kvartet poznam, vrh komornih sestavov svetovnega formata. Nisem ga še slišal v živo, notranji glas pa mi je jasno narekoval, da enostavno moram bitI del tega dogodka. In res.
Če je Mozartov kvartet na začetku mogoče sam po sebi ponujal okolje, v katerem se sozvočje, ubranost in dobro glasbeno razumevanje počutijo na domačem terenu, pa je bila nato izvedba Schnitkejevega kvarteta prelep dokaz doseganja lahkotnosti, zvočne uravnoteženosti, tehnične dovršenosti, vse to pa zapakirano v nearogantnem podajanju. Torej v okolju, kjer se glasbeni tetris ne sestavi na hitro, kjer je potrebna absolutna predanost v procesu osvajanja glasbenega materiala v komorni zasedbi. Razdajali so se zaradi njih samih, posledično pa smo seveda mi, publika, dobili izkustveni jackpot. Izvedba teh dveh kontrastnih del mi je služila kot opomnik, kako pomembno je poslušati se, slišati, komunicirati, stremeti k enotnosti, ko je situacija kompleksna, zapletena, ko ni lahkih, instant rešitev. Danes živimo v poplavi takšnih situacij, globalno in lokalno.
Kvantna fizika dejansko že lahko potrdi frazo, da se te nekaj, v tem primeru glasba, dotakne, potemtakem lahko brez zadržka rečem, da je vsaj zame bil ta koncert zagotovo transcendentalna izkušnja. Velikokrat so priložnosti za doživetje res poglobljenih izkušenj dosti bližje, kot si mislimo. Tu, pri nas, za vogalom in v mojem primeru za samo pičlih 14 evrov ...
Res čutim globoko hvaležnost do Narodnega doma kot organizatorja tovrstnih dogodkov. Koncertnih ciklov, abonmajev, festivala ... seznam je dolg. Še posebno pa cenim njihovo vztrajnost in predanost, ker vemo, da to počnejo v pogojih, ki ne morejo biti ravno v ponos mestu s tako bogato kulturno-umetniško zgodovino.
Izidor Leitinger, Radlje ob Dravi
