Posledica izgradnje hidrocentrale Zlatoličje v 60. letih preteklega stoletja je bila hitra porušitev številnih historičnih zgradb na Lentu in jih ne bo več mogoče obnoviti. Tako smo v Mariboru skoraj v celoti izgubili srednjeveško podobo. Številne zgradbe bi sicer lahko bili ohranili in jih prilagodili zahtevam današnjega življenja. Zlasti obžalujem izgubo Benetk, saj je bilo rušenje nepotrebno. Maribor je z rušitvijo izgubil svojo prepoznavno kuliso, podobno kot jo je sedaj Glavni most zaradi brvi. V zgradbi Benetk bi lahko bila na primer kavarna, iz katere bi gostje občudovali fenomen reke ter preostalega zgodovinskega roba srednjeveškega mesta.
Južno obzidje, nastalo v 13. stoletju, je zaokrožilo mesto na južni strani. Obzidni okvir mesta se je ohranil vse do 18. stoletja, kasneje pa so ga mestni veljaki postopoma začeli rušiti. Res je škoda, da nismo zidne linije obzidja v celoti ohranili vsaj na Lentu.
Del južnega obzidja je sicer delno ohranjen, vendar so ga ob zadnji prenovi na vidnih mestih zakrili z drevnino. V Vojašniški ulici 21, ki vodi na Vojašniški trg, je projektant pred ozko zgradbo, ki se s svojo južno fasado naslanja na obzidje, zasadil visoko grmovnico in ta del obzidja zakril pred pogledi. V nadaljevanju je z drevesi zakril tudi pogled na Lutkovno gledališče in na značilne nizke pritlične objekte (Pristan 4-8) vse do Sodnega stolpa. Gostišče Fani in Rozi bi lahko bilo, namesto z drevesi, zasenčeno s senčniki. Trenutno so objekti sicer še vidni, a ko bodo drevesa in grmovnice zrasli, na kar je potrebno misliti že ob projektiranju, bo situacija seveda povsem drugačna.
Kot trdi prof. Janez Mikuž, Vojašniška 8, zgradba Stare trte, v sebi še skriva ostanke zidu, enako verjetno tudi Vojašniška 10, ki pa je sedaj prav tako obsajena z drevesi. Na vzhodni strani Lenta je ohranjen izrazit ostanek mestnega obzidja na mestu, kjer se nanj naslanja Sinagoga. Projektant bi lahko tam odstranil dve obstoječi drevesi tik ob zidu ter eno novo zasajeno drevo na jugovzhodni strani, da bi tako sprostil pogled na obzidje. Povsem nerazumljiva je tudi odstranitev vrb žalujk ob Glavnem mostu. Zanimivo pa bi bilo vedeti, zakaj projektant ni obsadil Žičkega dvorca, saj je pogled nanj izjemoma pustil, kar pa je sicer dobrodošlo. Ob vzhodni strani Žičkega dvorca bi bilo možno urediti tudi manjši "samostanski" vrt, kar bi dopolnilo srednjeveško atmosfero.
V nadaljevanju poti po Lentu proti zahodu je projektant obsadil še kopališče Pristan, kar je v nasprotju s kriteriji izbire natečajne rešitve. V žiriji smo se pred leti odločili, da mora kopališče imeti vizualni stik z reko Dravo, hkrati pa je potrebno omogočiti pasivno segrevanje objekta. Čudno, da avtorica nagrajenega natečaja vsega zgoraj napisanega ne zazna. Vsekakor pa se strinjam z zasaditvijo pred novimi stanovanjskimi objekti na obeh straneh Glavnega mostu, ker se v ta prostor ne vključujejo in ker bo tako nekoč pogled nanje dobro zakriti.
Ob uradni predstavitvi natečaja za Lent na žalost ni bilo možno dati pripomb, čeprav smo to številni prisotni občani želeli, saj so predstavitev natečaja enostavno zaključili in niso dopustili debate. Menim, da na Lentu manjkajo tratne površine, ki bi nadomestile velike površine betona, kar bi ustvarjalo učinkovito kontrastno razmerje do srednjeveškega roba.
Mariborski projektanti poznamo naš prostor ter potrebe in želje lokalnega prebivalstva, a občina je vseeno delo raje zaupala tujim arhitektom in krajinskim arhitektom, enako kot na promenadi v Mestnem parku. Tudi pri izbiri drevnin in trajnic bi se projektanti lahko posvetovali s krajinskimi arhitekti iz Maribora.
Mag. sc. kraj. arh. Niko Stare, Maribor
