Danes, ko pišem to zgodbo, 24. aprila 2024, je 79. obletnica, odkar sem vstopil v taborišče počasne smrti. Bil sem namreč prisilno mobiliziran nemški vojak. Rojen sem bil leta 1927, še ne polnoleten sem bil 20. junija 1944 odpeljan iz Maribora v nemško deželo. Najprej v Reichsarbeitsdienst v mestu Bregenz pri Bodenskem jezeru, tam smo bili štiri mesece, nato pa v redno nemško vojsko. Po končanem vojnem usposabljanju so nas 20. aprila 1945 poslali na zahodno fronto, kjer so se bojevali ameriški vojaki. Še istega dne sem bil ujetnik pod ameriško komando. Proti koncu druge svetovne vojne je bilo sedem milijonov nemških ujetnikov, od katerih jih je milijon umrlo zaradi lakote. Jaz sem bil ujet v dobri osebni kondiciji v 17. letu starosti in sem lažje prenašal lakoto kot kolegi, ki so bili prej po dve ali tri leta v vojski. Čez nekaj časa so nas razdelili po nacionalnostih, Slovenci smo bili transportirani v Francijo, v taborišče v Marseillu, kjer je bil pravi pekel za človeka! Avgusta 1945 smo bili odpuščeni in 17. avgusta z vlakom pripeljani v Slovenijo. V Sloveniji smo bili en teden zaprti v Celju, en teden pa tudi v Ljubljani, kjer so nas zasliševali, zakaj smo šli v nemško vojsko. Od tam smo bili izpuščeni na prostost. Ko sem prišel domov, me domači niso spoznali, saj sem bil tako dehidriran, da sem tehtal 57 kg. V Jugoslaviji so nas imeli za "švabske vojake", imeli smo težave s službo. V samostojni Sloveniji pa smo imeli pametne in poštene vladarje, ki so poznali naše razmere, in smo dobili status žrtve vojnega nasilja in s tem vse pripadajoče pravice. Hvala, slovenski voditelji.
Vse strahote v teh ameriških taboriščih, kjer so vojni ujetniki umirali od lakote, lahko preberemo v knjigi Druge izgube, ki jo je napisal kanadski pisatelj in založnik James Bacque. Knjiga je v slovenskem jeziku in dosegljiva pri firmi Ciceron v Mengšu. Obogatimo naše obzorje duha.
Alojz Senekovič, Maribor
