Branka Bezjak
Da bi pomagala pri sanaciji stanja v državi po poplavah, je etnologinja dr. Jerneja Ferlež pripravila sprehod po mestnih dvoriščih. "Ne znam fizično delati, to pa znam in z veseljem naredim," je v uvodu povedala, ko je tudi znanstveno proučila značilnosti dvorišč in njihovo preteklost. "Na koncu bom prosila, da po lastni izbiri pošljete SMS na številko 1919, kdor želi pomagati z višjim prispevkom, lahko denar nakaže na račun ene od organizacij," je še dejala pred uradnim začetkom. "Večkrat vodim po istih lokacijah in za danes sem že napovedala stanovalcem prihod večje skupine. Nekatere lokacije pa so že nedostopne, ker so lastniki marsikje zaprli vrata in ni več javnega dostopa. Nekoč mi je bilo žal za to, sedaj pa razmišljam, da morda pa ni slabo, da so ljudje dvorišča vzeli za svoja, da so jih začeli uporabljati, spoštovati. Če se je zgodilo tako, je to dober učinek zanimanja za dvorišča, ki smo ga v zadnjih letih vsi, ki smo se s tem ukvarjali, spodbudili. Tako da ima vsaka slaba stran tudi dobro," razmišlja.
Pot nas je z Glavnega trga najprej vodila na Koroško cesto 8. In ko posameznik stopi kakšnih 60 metrov v notranjost, stran od ulice, ki je bila sicer še pred kratkim veliko bolj prometna, se odpre nov svet. Tišina, zelenje, zelenjavni vrt, nov svet, skratka. To je tudi fasciniralo Ferleževo, da se je pred leti začela zanimati za dvorišča, mnoga je prehodila, nato je naredila tudi raziskavo o dvoriščih v 19. in 20. stoletju: "Najbolj me je navdušil ta občutek, da si v samem središču mesta, a hkrati v zelenem novem svetu. Tukaj ujameš tudi intimo, povsem drugačne zvoke."
Pri odkrivanju teh posebnih kotičkov mesta je naletela na različne načine bivanja. V najstarejšem delu mesta, ki ga je nekoč obdajalo obzidje, so zgradbe, v katerih so večinoma živeli trgovci in obrtniki. Na velikih parcelah je bila nekoč hiša z lokalom oziroma obrtjo, obrnjeno na cesto, sledi notranje oziroma gospodarsko dvorišče, nato drugo dvorišče oziroma vrt. "Na vsaki lokaciji je nekoliko drugače, ampak osnovna zasnova je takšna. Lastniki so tudi živeli tukaj, ves njihov svet se je vrtel okoli tega," je razlagala. Pogosto so bili na vrtu še hlev, pa vodnjak, prostor za smeti, veliko se je dogajalo, a ne kakor danes, ko dvorišča uporabljamo za parkiranje avtomobilov. Na dvoriščih so se ljudje družili, preživljali prosti čas, otroci so se igrali.
V Slovenski ulici oziroma na prehodu s Slomškovega trga ter potem naprej v notranjem dvorišču v Gregorčičevo je lepo viden preplet starega in novejšega. Na eni strani so hrbti še redkih starih hiš in na drugi kompleks gradnje iz 80. let. Nasproti tega novejšega kompleksa pa nato v Gregorčičevi spet sklop starejših zgradb z velikimi dvorišči. To so bile tako imenovane najemniške hiše s povsem drugim tipom bivanja, z več stanovanji skupaj, z dostopom z ganga, s straniščem na hodniku (ko je prišel leta 1901 vodovod). V takšnih hišah so ljudje torej samo bivali, lastnik je bil nekdo drug, na delo so odhajali drugam. Na dvoriščih se je še zmeraj precej dogajalo, tu sta bili pralnica (ena za vse), drvarnica ... Še bolj proti severu mesta, ob parku, je živel najpremožnejši sloj meščanov. Med najbolj znanimi je gotovo tekstilec Hutter, ki je imel tam vilo, nakar je presežek zaslužka vložil še v gradnjo najemniškega bloka v središču mesta. Spet nekoliko drugačen način bivanja torej. Tudi sledi najstarejšega načina so torej prisotne, samo pozorni, radovedni moramo biti. V pomoč pa so torej tudi strokovnjaki, kot je Jerneja Ferlež s svojimi knjigami.
Dodajmo, da je dobrodelne sprehode v tem tednu izvedlo tudi društvo Rajzefiber, še eden bo v soboto, 19. avgusta, ob 10. uri z naslovom Mariborske zgodbe. Zbirno mesto je pred Rajzefibrom (Ulica škofa Maksimilijana Držečnika 2). Fotograf Gregor Salobir pa bo imel delavnici cianotopije v Mišnici GT22 v soboto in nedeljo z začetkom ob 9.30. Vabljeni k udeležbi in donacijam.
