Tatjana Vrbnjak
Mentorjeva malčka sta najmlajša, nekaj je osnovnošolcev, nekaj srednješolcev, nekaj odraslih v aktivnih letih in nekaj upokojencev. V skupino, ki sedaj deluje že desetletje, so večinoma prišli preko drugih članov, srednješolce je vanjo povabil Zlatko Prah, ki uči na Srednji zdravstveni in kozmetični šoli in Srednji šoli za oblikovanje. Okoli 15 članov se tako vsak ponedeljek srečuje v prostorih Toti DCA v Gorkega ulici 34 v Mariboru. "Zelo dobro se razumemo, smo kot bratje in sestre," pravi Prah.
Leta so fiktivna
"Medgeneracijskost je dodana vrednost te skupine. Delamo to, kar je bilo včasih običajno: mlajši in starejši so se družili, si pomagali med seboj. Sobivanje generacij je prijetno, člani imajo empatijo do drugega, spoznajo, da so leta zelo fiktivna - v resnici smo vsi potujoče duše, ki spadamo skupaj," pravi Prah.
Razlike tudi so: "Koncentracija pri mlajših bolj niha, in ko se utrudijo, se gredo igrat, starejši pa že imajo razvito voljo, koncentracijo. Občasno kdo izostane zaradi obveznosti v šoli, službi, drugega razloga, a plavamo s tokom. In ko pridejo nazaj, čutijo, da so druženje v skupini pogrešali."
Druži jih predvsem veselje do likovnega ustvarjanja. "Temeljimo na tem, da ima slikanje, ustvarjanje več pomenov, ciljev. En je ta, da se človek pri ustvarjanju sprosti. Drugi je, da če imamo talent, je odgovornost, kar pomeni, da talent ni zato, da ga držimo zase, ampak da ga razvijamo in tudi pokažemo drugim. Tretji je, da poskušamo razvijati umetnost v pravem pomenu besede, torej iskati globlji pomen ustvarjanja - da vsak od nas išče stik s svojo notranjostjo in iz tega izhaja. Zato pravim, da imamo dva učitelja: eden sem jaz, drugi pa je notranji učitelj," srž delovanja skupine razlaga Prah in dodaja, da je slikanje lahko pot do iskanja notranjega ravnotežja, ki je za človeka zelo pomembno.
Slikanje v zadovoljstvo
Janez Kreševič, upokojeni arhitekt, je član skupine od vsega začetka, že deset let, pred tem je obiskoval tudi druge. "Radoveden moraš biti, slikarstvo - to je čaroben svet," pravi. O tem, da so v skupini tudi otroci in mladi, pa: "To je super." Tudi Mileni Pečar se zdi tako. "Mladi popestrijo vzdušje. Zelo se razumemo, se spoštujemo in si pomagamo, kot prijatelji smo," pravi upokojena slikarka restavratorka. Diana Krčmar, usklajevalka osebne asistence, ki je prišla v skupino pred korono: "Lepo so me sprejeli, smo zelo mešana družba in zelo smo se ujeli. Tu se res sprostim." Na delavnico je pripeljala tudi svojo krščenko Loro Žinkovič, drugošolko. "Kaj bom tam z nekimi ženskami gartrože risal," pa je druženje v likovni skupini sprva zavračal upokojeni arhitekt Marjan Novak. Ko je predsodek premagal, je videl, da je ustvarjanje v likovni skupini vse kaj drugega. Zdaj slika že osem let. "Le to mi je žal, da nisem začel prej," se nasmeji Novak, ki mu je blizu abstraktno slikarstvo. "Slikanje res daje zadovoljstvo. Ko mi slika uspe, je to pravo notranje veselje."
