Jasmina Cehnar
Ko govoriš s primarijem dr. Erihom Tetičkovičem, težko prideš do besede, a ga je veselje poslušati. Toliko slikovitih zgodb, anekdot, lastnih in izposojenih globokih misli ter pronicljivih vpogledov je nabral v 75 letih in prav vsak priča o bogastvu njegovega življenja in uma. Pa njegov dom! Do zadnje stene in najmanjše police poln starin, umetnin in opomnikov na najbližje ljudi ter tudi živali, ki so ali so bile. Pa seveda polno plaket in priznanj, ki se jim je ta teden pridružila še krona - naziv častni občan Maribora. "To je potrditev, da ima in je imelo moje življenje smisel," je zaradi pozornosti svojega ljubega mesta globoko počaščen zdravnik in izredni profesor, ki je že osem let tipičen upokojenec s kroničnim pomanjkanjem časa.
"Potrebne pa je tudi malo skromne ponižnosti. Ko te enkrat požre vseobsežno samozadovoljstvo, je konec"
Prestavljal je mejnike
Erih Tetičkovič je vse življenje delal v Splošni bolnišnici Maribor, kasneje UKC Maribor. Posvetil se je možgansko-žilnim boleznim, kot prvi pri nas je začel razvijati sodobno tridimenzionalno ultrasonografijo v nevrologiji, s čimer je mariborski oddelek za nevrološke bolezni postal učni center za to področje. Zagotovil je tvorno sodelovanje oddelka s Centrom za nevrološke znanosti in možgane pri hrvaškem ministrstvu za zdravstvo ter Nevrološko kliniko v Ljubljani. V sodelovanju z žilnimi kirurgi je vpeljal tudi medoperativno spremljanje krvnega pretoka v bazalnih možganskih arterijah. Razvil in vzpostavil je enote za možgansko kap, ki so prispevale k ozaveščanju ter preprečevanju hujših posledic in smrti zaradi nepravočasnega ukrepanja ob prvih znakih te hude bolezni.
Svojih strokovnih monografij in učbenikov nima preštetih, še pravi, se jih je pa nabralo kar nekaj, zanje je prejel Dergančevo nagrado, najvišje priznanje Slovenskega zdravniškega društva.
Ko božaš psa, božaš svojo dušo
Poudarja, da je imel v življenju srečo: da je spoznal največje strokovnjake s področja nevrologije, da je imel dobre sodelavce in je lahko uresničil svoje sanje
Iz Prundorfa v svet
Tetičkovič je odraščal v preprosti delavski družini na Studencih, v Prundorfu, kot pravi "svetemu, najlepšemu kraju na svetu". Svoje nenavadno ime je dobil po dečku iz znane ptujske judovske družine, ki so ga gestapovci do smrti pobili s kopiti pušk, ker je na poti v taborišče zaradi lakote utrgal storž koruze. Dogodku je bila priča prav Tetičkovičeva mati, dolgoletna guvernanta omenjene družine, ki jo je grozljivi prizor globoko zaznamoval. Nasploh je imela mati v marsičem odločilen vpliv. "Ko sem odšel študirat medicino v Zagreb, me je mama, ki sem jo hitro izgubil, pobožala po glavi in rekla: 'Sin, vem, da se ti bodo uresničile tvoje velike sanje, vendar nikoli ne pozabi svojega rodnega mesta, svojih ljudi, predvsem pa ne pozabi malega človeka, ki je velikokrat nebogljen in bo potreboval tvojo pomoč.' Še vedno jo čujem." Tudi zato ga nikoli niso premamile službene ponudbe iz tujine. "Menil sem, da sem potreben tukaj. Zelo rad in veliko sem hodil po svetu, a še rajši sem se vračal domov."
Do sreče tudi z malo ponižnosti
