Po poklicu je bil Jože Kreže fizioterapevt. Bil je slep, saj mu je vid leta 1949 ob eksploziji uničila nemška granata, vendar ga to ni ustavilo, da ne bi ustvarjal lastnih skladb.
Rodil se je 10. septembra 1938 v Podkraju pri Hrastniku. Tam je končal gimnazijo in leta 1956 odšel v Beograd na srednjo medicinsko šolo, na oddelek za slepe fizioterapevte. Leta 1959 je prišel v mariborsko bolnišnico v službo kot fizioterapevt in se leta 1985 upokojil. Med šolanjem v Beogradu je spoznal svojo bodočo ženo Danico in si z njo v Mariboru ustvaril družino, v kateri sta se mu rodila dva otroka, Smiljan, žal preminuli organizator prireditev v Mariboru, uradni napovedovalec v Ljudskem vrtu in član zasedbe Preporod, in hčerka Maja.
Jože je bil izjemen glasbenik in že leta 1956 je s svojim triom posnel šest lastnih skladb. Svoj ansambel je imel od leta 1961 tudi uradno registriran pri Zvezi društev slepih. Takrat je tudi mene, mladega bobnarja, povabil k sodelovanju. V ansamblu sem deloval do leta 1977. Leta 1963 je za Radio Ljubljana s svojim ansamblom posnel dvanajst skladb. Pela sta Franja Vauhnik in Andrej Tiršek. Njegov ansambel je deloval kot instrumentalni sekstet s pevci; klasičnemu kvintetu, po vzoru Ansambla bratov Avsenik, je dodal še bobne in kot prvemu narodno-zabavnemu ansamblu tudi francoski rog. To je pripomoglo k posebni zvočni prepoznavnosti. Prvo narodno-zabavno ploščo je Ansambel Jožeta Krežeta posnel leta 1964 za RTB-produkcijo. Leta 1968 sta se ansamblu kot pevca pridružila Helena Vergles in Rudi Trojner, pred tem sta pela tudi Olga Weissbacher in Čarli Arhar.
V sestavi, ki je posnela plošče in arhivske radijske posnetke, so igrali klarinetist Franc Lah, trobentarji Jernej Lukač, Edvard Holnthaner, za njim pa Hinko Dasko, Pepo Dobrovnik in Anton Vogrin, harmonika je bila ves čas v rokah Jožeta Krežeta, kitaro sta igrala Veno Šventner in nato Franc Logar, bas in evfonij Jože Potrč in pozneje Alojz Kristl, bobne in občasno rog pa Ervin Hartman in za njim Marjan Kosar.
Ansambel Jožeta Krežeta je v Mariboru najpogosteje igral v restavraciji Center pa v Veliki kavarni in v Halah B in C Mariborskega razstavišča. Veliko je koncertiral tudi po Sloveniji, bivših republikah Jugoslavije in tujini. Za TV Ljubljana je ansambel posnel deset samostojnih televizijskih oddaj, pri Jugotonu je izdal 15 plošč, skupaj pa je izšlo 18 velikih plošč in 10 malih. V Avstriji je ansambel izdal dve plošči.
Uspešen je bil Jože Kreže tudi na legendarnem festivalu Vesela jesen, tam je skupno osvojil 13 nagrad. Spominjam se, kako je nastala skladba Ta vražji telefon, ki sta jo leta 1970 na festivalu izvedla Alfi Nipič in Neca Falk. Bil sem njegova desna roka pri nastajanju skladb. Sedela sva v kletnih prostorih bloka, v katerem je Jože stanoval in kjer smo z ansamblom vadili, igral je na harmoniko in jaz sem zapisal note. Pisal je tudi skladbe za Čarlija Arharja, Jožeta Koblerja, Janka Ropreta, Sonjo Gabršček, Edvina Fliserja, Francija Rebernika, Bora Gostišo, Braca Korena in številne druge priznane izvajalce. Skupaj je Jože Kreže napisal okoli 300 skladb, za večino je sam dodal tudi besedilo, kar nekaj so jih prispevali Ivan Malavašič pa tudi drugi avtorji.
Po tragični izgubi sina Smiljana leta 2013 je odložil harmoniko in je nikoli več ni prijel v roke. Jože Kreže je bil brez dvoma markantna mariborska osebnost, ki bo ostala v spominu mnogo generacij. Njegova veličina se odraža v nepozabnih skladbah, ki nas navdušujejo in so že skoraj ponarodele: Pepek in Micika, Flosarji, Ta vražji telefon in številne druge. Njegov ustvarjalni opus je nedvomno zaznamoval slovensko narodno-zabavno in zabavno glasbo.
V zadnjem obdobju življenja smo ga lahko srečevali v lokalu Cafe Gala v bližini njegovega doma, tja se je odpravil na pivo in si ob tem prižgal svojo legendarno pipo ter poklepetal s prijatelji, ki smo ga tam obiskovali. Jože je bil izjemen in iskriv sogovornik, poln humorja, znanja in dobrosrčnosti. Ob tem naj dodamo, da sta ga v zadnjem letu njegovega življenja najbolj osrečevali ljubki pravnukinji Zea in Mima.
