Učiteljski poklic spada med najlepše na svetu, saj učitelji s svojim delom neizmerno vplivajo na razvoj mladih ljudi, kar še posebno velja za srednjo šolo - obdobje odraščanja. Dober učitelj ne samo uči mlade, temveč jim tudi pomaga, jih vodi, usmerja in vzgaja.
Takšen dober učitelj je bila Majda Wozniak, ki je s svojim delom pustila neizbrisen pečat številnim generacijam dijakov. Po končani diplomi leta 1975 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala kot profesorica slovenščine in ruščine, se je zaposlila v takratnem Avtomehanskem in kovinarskem šolskem centru. Leta 1987 pa se je zaposlila na srednji šoli, ki jo je nekdaj tudi sama obiskovala, II. gimnaziji, kjer je do upokojitve poučevala slovenščino in vodila številne zunajšolske aktivnosti.
Njeno poučevanje slovenščine ni bilo zgolj navajanje dejstev, dijakom je odpirala vrata v svet razmisleka o vrednotah in kritičnosti z ustvarjanjem lastnega mnenja. Pri tem sta prišli v ospredje njena intelektualna širina in ljubezen do literature, posebno ruske.
Imela je izjemen občutek za deprivilegirane dijake in dijake s težavami. Zaradi njene sposobnosti poslušanja in nevsiljivega dajanja nasvetov so ji zaupali svoje težave. Osvojila jih je s svojim večnim smehom, optimizmom in vero vanje. V veliki meri je bila številnim dijakom druga mama in jim je pomagala prebroditi mladostne probleme odraščanja. Verjela je v dijake in jim zaupala. Veliko od njih je po njeni zaslugi našlo svojo pot in uspelo v življenju.
Najsposobnejšim dijakom je z mentorstvom pri raziskovalnih nalogah in pripravah na Cankarjevo tekmovanje omogočila drugačen vstop v zanimivo zakladnico jezika in književnosti. S tečaji ruščine je dijake vpeljala v svet tega bogatega jezika in kulture.
Zlasti nepozabno bo ostalo njeno mentorstvo prostovoljnemu socialnemu delu. Bila je prva, ki je v slovenskih srednjih šolah konec osemdesetih let začela uvajati prostovoljstvo. Z dobro voljo in vztrajnostjo je dijakom omogočila vstop v različne institucije, njim do takrat še tuje in neznane. Veliko dijakov je ob njej spoznalo, da v življenju obstajajo pomoči potrebni in da se lahko tudi sami znajdemo med njimi. Nikoli ne bom pozabil njene organizacije obdaritve dvesto begunskih otrok iz BiH, ko je z neverjetno voljo priskrbela darilo za vsakega od njih in jim pripeljala dedka Mraza. Nasmehi otrok in solze sreče staršev so bili najlepša nagrada.
Majda Wozniak je bila učiteljski vzor. Ostala nam bo v spominu s svojo odprtostjo, razumevanjem, intelektualno širino, pomočjo, skromnostjo, dobro voljo in zanjo značilnim smehom.
