V času, ko se narava odeva v pisane jesenske barve, ko barvito listje zapušča drevesne krošnje, je svojo življenjsko pot sklenila dolgoletna predana sindikalna aktivistka Marija Erakovič. Njeno sindikalno delo je bilo usmerjeno v oblikovanje humane socialne politike v družbi. Že junija 1979 je bila v takratnem občinskem svetu ZSS Maribor imenovana za sekretarko za socialno politiko. To delo je opravljala do preoblikovanja mariborske občine na šest novih občin, temu pa je sledilo tudi preoblikovanje sindikalne organiziranosti na šest novih občinskih svetov. V januarju 1981 je bila izvoljena za prvo sekretarko občinskega sveta ZSS Maribor Tabor. To delo je opravljala do novembra 1983, ko je ponovno prevzela delo strokovne delavke za socialno politiko v mestnem svetu ZSS Maribor in pozneje v območni organizaciji ZSSS za Podravje.
Delo na tem področju ni zajemalo le socialnih in drugih oblik pomoči zaposlenim v mariborskih podjetjih, kljub temu da je bilo to v poznejših letih še kako pomembno, temveč je zajemalo široko področje urejanja socialne politike na vseh nivojih; v podjetjih, občini in na nivoju Slovenije! Kot poznavalka tega področja je bila izbrana v številna delovna telesa in organe za pripravo sistemskih rešitev in izvedbenih aktov s področja socialnega skrbstva, zdravstvene politike in zavarovanja, urejanja delovnih razmerij, oblikovanja stanovanjskih skladov in skladov skupne porabe ter še mnogih drugih področij zadovoljevanja skupnih potreb delavcev in občanov v Mariboru.
Vse te naloge je Marija opravljala z veliko mero empatije do soljudi, z izjemnim občutkom za socialno pravičnost in spoštljivost. Kot takšno smo jo poznali in sprejemali njeni sodelavci, prijatelji in tudi mariborski delavci, ki so se k njej zatekli po nasvet ali pomoč.
Mariborskim delavkam in delavcem bo Marija Erakovič gotovo ostala v prijetnem spominu kot oseba, ki jim je pomenila zadnje upanje ob čedalje bolj zapletenih razmerah v mariborskem gospodarstvu konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Za pretežno industrijski Maribor in njegovo predelovalno industrijo so nastopili težki časi. Racionalizacijo gospodarjenja so novonastali podjetniki razumeli le kot zmanjševanje števila zaposlenih in preoblikovanje lastninskih odnosov, ne pa kot možnost iskanja novih produktov, tehnologij ipd. Kot odziv na aktualne razmere, povečano brezposelnost, nizko raven plač in s tem povezano materialno stisko članov sindikata je bil ustanovljen sklad solidarnostne pomoči kot občasna ali enkratna pomoč članom sindikata, ki so se znašli v teh razmerah. Seveda so bila sredstva v ta namen zdaleč premajhna, da bi lahko zadovoljila vse potrebe. Tako se je Marija, ki je vodila ta sklad, zatekla tudi k zbiranju in razdeljevanju rabljenih oblačil, šolskih potrebščin in prehranskih izdelkov ter podobnim akcijam, s katerimi je skušala blažiti stiske mariborskih delavcev in njihovih družin. Pri teh aktivnostih je vzpostavila zelo uspešno sodelovanje z ustreznimi institucijami v mestu, zlasti s Centrom za socialno delo in območno organizacijo Rdečega križa.
Marija je poklicno pot v sindikalnih vrstah zaključila z novim letom 1997. To pa ni pomenilo tudi konec dela in sodelovanja v mariborskem sindikatu. Še naprej je vodila študijske krožke z usposabljanjem sindikalnih zaupnikov na različnih področjih sindikalnega delovanja, kjer je svoje znanje in izkušnje prenašala novim sindikalnim delavcem. Z gotovostjo lahko trdimo, da je njeno delo na področju socialne politike v mariborskih sindikatih in med delavci Maribora pustilo trajne in neizbrisne sledi, ki predstavljajo napotek sindikalnim delavcem, kako oblikovati medsebojne odnose, vzpodbujati vzajemnost in solidarnost v vseh porah družbenih odnosov.
Prijazno sodelavko, pronicljivo sogovornico in prijateljico bomo pogrešali in jo ohranili v trajnem spominu.
