V spomin: Miroslav Šerbinek (1953-2021)

Šerbinek. Pri Šerbineku si svoj čas uredil vse. Kupil avto, ga zavaroval, ga tja pripeljal na redni servis, k ličarju, kleparju, tudi na kavo si lahko šel. Se dobiva pri Šerbineku. Tako je veljalo v Mariboru. Zadnjih nekaj let sicer nič več. A Miroslav Šerbinek, ki se je poslovil na božič, je skupaj z ženo Olgo na Teznu v Mariboru ustvaril pravi imperij. Cel kare med štirimi ulicami je bil Šerbinekov, na skupaj več kot 25.000 kvadratnih metrih površin. A še bolj kot velikost je bila pomembna značilnost tega centra. Kot prvi avtomobilski trgovec v državi je tedaj začel snovati avtomobilsko središče z več blagovnimi znamkami (multi brand), kar je bila ideja, ki se je na osnovi uredbe o skupinskih izjemah komisarja za konkurenčnost Maria Montija šele tedaj tudi na evropskem nivoju prebijala v življenje. Tako napreden, seveda tudi podjeten je bil Miroslav Šerbinek.

Rojen materi gospodinji in očetu davčnemu uslužbencu na skromni domačiji v Kungoti je kot najstarejši otrok, brat mlajšima sestrama, želel postati zlatar ali zobozdravnik. A družinske razmere tega niso dopuščale, in se je kot vajenec uril za avtomobilskega mojstra v Košakih. Kasneje je njegova podjetniška žilica prodrla in skupaj z ženo Olgo sta postala eden podjetniško najprodornejših parov v Mariboru in širši okolici. Na licitacijah v širši regiji sta kupovala avtomobile, odprla podjetji v Avstriji in Nemčiji, se ukvarjala z uvozom in izvozom, in ko so hitro po osamosvojitvi naše države odprli prvi Fordov salon v Kungoti, je bilo to v času, ko Slovenija sploh še ni imela uradnega zastopnika in uvoznika za znamko Ford. Celo tedanji predsednik republike Milan Kučan je prišel na otvoritev.

Šerbinekovih lokacij z avtomobilskimi saloni in servisi je bilo tedaj v Mariboru in okolici več. Mariborčani se brez dvoma spomnimo prodajnega salona Mitsubishija na Partizanski cesti nasproti železniške postaje pa tudi njihove trgovine na Partizanski nasproti nekdanje Jeklotehne in dolga leta Fiatovega salona na Studencih ... A po nakupu propadlega Ferromota sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja sta ob koncu poletja 1996 Šerbineka odprla nov avtocenter na Teznem. V naložbi, vredni več kot šest milijonov tedanjih nemških mark, je delo dobilo 115 zaposlenih, ob vrhuncu pa je Miroslav Šerbinek skupaj z ženo Olgo kruh rezal več kot 150 ljudem.

Zdrava kmečka logika je Šerbineka vodila pri njegovem delu; če je Olga imela idejo, jo je Miro znal realizirati. In kombinacija obojega je bila tedaj sinonim za uspešno podjetništvo v mestu ob Dravi. Ford, Fiat, Lada, Mitsubishi, Subaru, Jaguar, Land Rover, tudi Mazda, vse te avtomobilske znamke so bile naprodaj pri Šerbineku. Pa zraven še ponudba avtomobilskih zavarovanj. Šerbinek je bil tudi prvi zasebni izvajalec avtomobilskih tehničnih pregledov v državi, njegova legendarna pralna steza, ki jo je novi kupec kasneje propadlega Šerbinekovega imperija, Avto Krka, obnovil šele pred dvema letoma, je bila ob otvoritvi najdaljša v državi. Da je bil vselej korak pred odločevalci, povedo tisti, ki so ga poznali najbolje. Čeprav je bilo v tem morda vsaj nekaj megalomanstva, je bil Šerbinek predvsem pionir v tem, kar je počel.

In počel je veliko, vselej se je rad zaposlil. Nikoli namreč ni imel obstanka, čeprav je po stečaju podjetja pred sedmimi leti - kar je bila predvsem posledica prepoznih odločitev za rezanje stroškov - zelo umiril svoj življenjski slog. Predvsem bolj zdravo je začel živeti, uživati v času, ki ga je imel, skrbno je urejal okolico svojega doma v Kungoti, se pogosto, kdaj tudi za dan, zelo pogosto pa vsaj za konec tedna vračal v svoj drugi dom - Dalmacijo. Tam je v desetletjih, odkar je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja tam postal "vikendaš" in kasneje tudi gradil, stkal pristne prijateljske, tudi bratske vezi.

Dostojanstven. Tak je bil in to ga je vodilo v življenju. Raje je dajal kot prejemal, tudi zaposlenim, imel je zlate roke, pravijo tisti, ki so mu bili blizu. Le laži ali tega, da bi ga kdo ogoljufal, ni prenesel. Tudi ko so pred desetletjem začeli prihodki v podjetju upadati, ni želel vzeti ljudem. Krčenje stroškov je bilo preprosto prepočasno. A je prav stečaj podjetja pred sedmimi leti bil prelomnica tudi zanj osebno. Z družbo, zdaj žal že po večini pokojnih, mariborskih uspešnih podjetnikov, s katerimi so se redno srečevali pri Sobočanu, je odtlej nazdravil le še ob posebnih priložnostih. Kot je bilo recimo rojstvo prvega in edinega vnuka Tiaga, ki je bil njegovo največje veselje zadnje dobro leto.

Vedno je bil pripravljen pomagati, predvsem otrokom. Sinu Roku, ki v Kungoti uspešno nadaljuje družinski posel, in hčerki Anji. Še posebej zdaj, ko je imel več časa, je užival v potovanjih, malo je območij na zemljevidu sveta, ki jih ni obiskal. A ob slovesu ostaja predvsem v Kungoti, del njega pa tudi v njemu tako ljubi Dalmaciji.