"Pred davnimi leti si frančiškansko cerkev zagledal takoj, ko si prišel v Maribor. Zdaj je nekako zagrajena, od vseh strani se vidi le zvonik, a popotnik, ki pride v Maribor, jo zlahka najde," mi je pred leti ob stoletnici razglasitve za baziliko Matere Usmiljenja za naš časopis pripovedoval pater Lavrencij Anžel. "Ljudje so jo različno imenovali: frančiškanska, bazilika Matere Usmiljenja in slovenska cerkev. Po redu frančiškanov, ki so jo zgradili, po kipu Marije v glavnem oltarju, slovenska pa, ker so frančiškani, ko so leta 1864 prišli v Maribor, že v prejšnji, manjši cerkvi, ki je stala na mestu današnje, uvedli pridige, litanije in oznanila v slovenskem jeziku. To je bila za tisti čas, ko je v Mariboru prevladoval nemški duh, velika odločitev."
Pater Lavrencij, manjši brat z večnim velikim nasmehom na obrazu, je umrl 8. februarja v UKC Ljubljana le nekaj dni po svojem okroglem jubileju. Zadnja leta je, že bolehen, preživel v Kamniku, a večina njegove 62 let dolge redovne in duhovniške poti se je odvila v Mariboru. Pokopan je v rojstni župniji, na frančiškanskem delu pokopališča pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Tam, kjer je leta 2004, ko je bil "trojiški" župnik, z njegovo pomočjo zrasla Don Pierinova komuna za pomoč zasvojenim in njihovim svojcem, prva tovrstna komuna na Štajerskem.
O svoji poti: "Doma smo bili verni, a nihče me ni usmerjal v redovništvo. Po nižji gimnaziji sem odšel na učiteljišče, spomnim se, da je bil oče takrat name zelo ponosen in da je pogosto govoril: 'Naš bo pa učitelj.' Malo je bilo otrok s podeželja, ki so imeli to možnost. To je bilo v čudnih letih 1956-1957, ko se mi je zaradi takratnih razmer začelo na učiteljišču marsikaj hudo upirati. Prekinil sem šolanje v Mariboru in odšel na gimnazijo v Ljubljano in k frančiškanom ..."
Ohranil je ljubezen do branja in glasbe, pogosto ga je bilo mogoče videti v Operi in na koncertih. Marsikatera sled, ki jo je pustil v frančiškanski cerkvi, pripoveduje o njegovi prevzetosti nad glasbo: v zgodnjih devetdesetih se je posvetil obnovi in povečanju znamenitih, mojstrsko izdelanih orgel v baziliki, kmalu nato je poskrbel za družbo še zadnjemu zvonu v zvoniku - stare je namreč vzela druga svetovna vojna, med njimi tudi zvon Matere Usmiljenja iz leta 1938, ki je s skoraj 6000 kilogrami slovel kot največji zvon v tedanji Jugoslaviji. Poskrbel je za številna obnovitvena dela v cerkvi in samostanu, kjer je dal zgraditi tudi večnamensko dvorano za versko in drugo dejavnost, kajti v samostanu, ki je bil podržavljen, sploh ni bilo prostora za pastoralno delo.
A ni globlje sledi, pravijo njegovi sobratje, kot so bili njegova ljubezen, sočutje in bližina, njegova sposobnost resnično videti življenje skozi oči tistih, ki so izgubljali upanje. Biti blizu Bogu preko ljudi v njihovi žalosti in tudi v njihovem veselju je bil njegov sveti kodeks, ki ga je spolnjeval do konca življenja. Kot redovnik, kot župnik, kot izseljeniški duhovnik v Avstraliji, kot ljudski misijonar, kot gvardijan, kot vzgojitelj kandidatov za vstop v frančiškanski red ...
O tem govorijo tudi sporočila, ki so jih v minulih dneh prejeli njegovi sobratje in imajo skupni imenovalec v misli, ki jo je izrekla Slovenka v Avstraliji: "Bil je ena najbolj prijaznih oseb, kar sem jih kdaj srečala."
