Primarija Zlatana Turčina poznam še iz otroških let, ko sem ga srečevala na prostranem dvorišču oddelka za otroške bolezni v Vinarski ulici. Najino vsakodnevno druženje pa se je pričelo ob moji zaposlitvi na Kliniki za pediatrijo v Ljubljanski ulici, kjer je bil primarij Turčin vodja pedopsihiatričnega dela odseka za pediatrično nevrologijo in psihiatrijo. Tukaj je bil zaposlen od leta 1972 in bil usmerjen v pedopsihiatrijo, saj je opravil podiplomski študij pedopsihiatrije in družinske dinamike. V delo je vpeljal nove metode diagnostike in zdravljenja, s sodelavci je skrbno zbiral statistične podatke in pisal članke.
Zlatan Turčin je leta 1998 prejel naziv primarij. Opozarjal je na nezdružljivost bivanja otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami skupaj s telesno bolnimi. Tako so ustanovili enoto za otroško in mladostniško psihiatrijo, ki jo je vodil vse do upokojitve leta 2008. Ves čas poklicne poti je bil tudi mentor številnim specializantom, pripravnikom in študentom s področja medicine, psihologije in zdravstvenih ved. Vendar je bilo njegovo profesionalno zanimanje in delo širše od področja otroške in mladostniške psihiatrije. Bil je nadzorni pediater v pediatrični urgentni ambulanti. Bil je nepogrešljiv del srečanj pediatrov v Mariboru vse od njihovih začetkov leta 1979. Bil je avtor logotipa mame z otrokom za ta srečanja, ki je še danes upodobljen na vseh vabilih, plakatih in drugem materialu.
Za kliniko mu je bilo zelo mar. Skrbel je za psihološko dobro počutje vseh svojih sodelavcev in tudi za primerne prostore. Tako so po njegovi idejni zasnovi iz prej neuporabnih prostorov naredili sejno sobo Klinike za pediatrijo, ki se še danes vsak dan uporablja. Ni skrbel le za mariborsko kliniko. Ko smo dobili prošnjo murskosoboške bolnišnice, da jim pomagamo s pediatričnim kadrom, saj sicer grozi njihovemu pediatričnemu delu zaprtje, je takoj priskočil na pomoč.
Skrbel je za sproščeno vzdušje in nižanje včasih visokih napetosti med jutranjimi in timskimi sestanki, vizitah in še marsikje. S svojim tako značilnim smislom za humor je vedno znal ustrezno hudomušno interpretirati nastalo situacijo in s pravšnjo mero humorja in tudi cinizma umirjati pregreta ozračja.
Skupaj sva sedela na jutranjih sestankih, na katerih se je zdravniški zbor mnogokrat zapletal v dolge in strokovne razprave, modroval in si prihajal navzkriž z mnenji. Takrat se je primarij Turčin oglasil z znanim stavkom: Zakaj bi enostavno, ko pa lahko komplicirano? Ali pa: Če smo preživeli okupacijo, bomo tudi demokracijo. In v hipu umiril ozračje.
Imel je pripravljene pregovore za vsako priložnost. Staršem je rad postregel z znano prispodobo o milu: otroci so kot milo. Če ga ne držiš dovolj dobro, se ti izmuzne, a to se zgodi tudi, če ga stisneš premočno. Priznam, da se mi je to takrat zdelo nekako preveč enostavno. Sedaj pa prispodobo uporabljam pogosto, ko me starši sprašujejo, kako naj ravnajo s svojim otrokom.
Kot primarij s klasično izobrazbo je seveda velikokrat postregel tudi z latinskimi pregovori. In potem se je s starejšo generacijo pediatrov muzal, ko ga mlajši nismo takoj razumeli. Ne pogosto, samo včasih je povedal tudi: mors certa hora incerta. Besede smo razumeli.
Njihov pomen razumemo vedno bolj.
Neizmerno nam je hudo ob izgubi nam nadvse dragega sodelavca in kolega, spoštovanega primarija Zlatana Turčina.
