Rodil se je v učiteljski družini Maistrovega borca Viktorja Rodeta, sicer ravnatelja mariborske dekliške meščanske šole, ki ga z oznako "nacionalist" najdemo pod zaporedno številko 486 na seznamu, s katerim so člani organizacije Kulturbund olajšali delo gestapu, ko je bilo treba v prvih dneh okupacije sestaviti dokončen spisek tistih, ki so na pomlad 1941 v Mariboru izgubili domovinsko pravico. Z domačimi je v Srbijo odšel tudi 16-letni Vitja. V izgnanstvu je opravil maturo in se pridružil partizanom.
Po vojni je najprej diplomiral na Ekonomski fakulteti in nato še na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Delu v razvoju Tovarne električnih aparatov so sledile politične naloge. Leta 1968 je postal direktor Dravskih elektrarn, nekaj dni po odprtju hidroelektrarne Zlatoličje direktor Elektrogospodarstva Maribor (EGM) in kasneje Elektrogospodarstva Slovenije (EGS). V tem času je vodil tudi Skupščino elektrogospodarstva Jugoslavije.
Leta 1972 je postal podpredsednik in dve leti kasneje predsednik Skupščine občine Maribor. Ta položaj lahko v marsičem primerjamo z današnjim županskim. Je pa bil tedaj obseg občine drugačen - segala je od Lovrenca na Pohorju do Starš ter od Šentilja do Frama.
Vitja Rode je zaznal in odstranil vrsto dotedanjih pomanjkljivosti. Občina je dobila prostorski plan, mesto pa prepotreben urbanistični načrt. Nastala sta Biro za izgradnjo mesta in Biro za izgradnjo cest, saj je bila od dobrih tisoč kilometrov javnih cest v občini tedaj večina še makadamskih.
Med njegovim vodenjem se je začela gradnja stanovanj Maribor jug, Nova vas, Pristan. Zgradilo se je povprečno tisoč stanovanj, v nekem letu celo 1400, začela se je obnova starega mestnega jedra, aktualne so postale gradnja hitre ceste in dvoetažnega mostu ter podvoza pod železniško progo na Ptujski cesti, modernizacija Meljske ceste, umestitev Aerodroma Maribor in vrsta drugih projektov. Na področju družbenih dejavnosti je s pomočjo samoprispevkov zraslo ali bilo obnovljenih okoli 150 objektov, leta 1975 je kot najvišji predstavnik mesta pospremil slovesno razglasitev druge slovenske univerze - Univerze v Mariboru.
"Maribor je v tridesetih letih potrojil število svojih prebivalcev. Ta nagla rast je posledica hitrega razvoja gospodarstva, zlasti industrije. Mariborska industrija je v prvem povojnem obdobju nosila na svojih ramenih težka bremena nagle industrializacije države in je veliko prispevala za skupni razvoj. Zato je bil njen razvoj v nadaljnjem obdobju počasnejši. Šele po letu 1971 so bili ustvarjeni pogoji za hitrejši razvoj mariborskega gospodarstva." Te besede, izrečene leta 1975, lahko z razdalje časa ocenimo kot ugotovitev, da je Maribor, po tedaj prevladujoči politični volji zelo dolgo na rovaš lastnega razvoja, zaukazano krepil razvoj drugih sredin v državi. Šele v času, ki je sledil, v Rodetovem času, je več tukaj ustvarjenega dobička ostalo za prepotrebne lastne infrastrukturne in druge projekte. V letih od 1978 do 1980 je opravljal funkcijo podpredsednika izvršnega sveta SR Slovenije, nato je bil do upokojitve direktor Tovarne avtomobilov Maribor.
Preostala leta sta s soprogo Ksenijo uživala pokoj, najprej doma in nato v Domu pod gorco. Leta 2017 je prejel naziv častni občan mestne občine Maribor.
Ime Vitje Rodeta bo ostalo najtesneje povezano z izjemnim razvojnim ciklusom Maribora, s časom najbolj dinamične rasti tako prostorskega obsega kot bivanjske kakovosti urbanega prostora. Prizadeval si je za pravično, strpno, solidarno in ustvarjalno družbo, zaupal sodelavcem, da so razvili svoje potenciale in zato pogosto zmogli več, kot je bilo v danih okoliščinah realno pričakovati.
Četudi minevanje časa gosti prah pozabe, ga bomo pomnili kot zagovornika policentričnega razvoja, iskrenega domoljuba ter predanega mestnega voditelja z vsemi nepogrešljivimi odlikami osebnostne poštenosti, strokovnosti in politične veščine. V praktičnem bistvu razumevanja stvari pa predvsem kot človeka, ob katerem je Maribor spet začutil mestotvornega duha in najbrž prvič po dobi župana dr. Alojzija Juvana znova zares šel bolj bohotno v cvet. Nekateri, ki pomnijo ta čas, pravijo, da ni bilo vedno lahko … in v isti sapi dodajo, da je bilo nepozabno. Tudi zaradi Vitje Rodeta.
