Tanja Fajnik Milakovič
"Priznanje je spodbuda za vse moje, naše projekte, tudi tiste, ki še nastajajo. Par dni nazaj smo odprli čarobni gozd na pediatriji v mariborskem UKC, vsak dan tudi opazujem, kako raste mini park pri onkologiji. Zadovoljna sem in vesela, da te zgodbe postajajo prepoznavne med ljudmi, kar rojeva še več novih," pravi letošnja Večerova humanitarka/nevladnica Štajerske. Ko je pred leti začela zgodbo o klopeh in ljudeh, je bilo treba veliko časa, da je našla avtorje, donatorje in lastnike lokacij. Zdaj, ko je že vse bolj ali manj utečeno, ljudje poiščejo njo.
Zgodbe nastajajo spontano
"Prihajajo s svojimi predlogi, želijo prispevati za skupno dobro in v tem vidim največji čar. Spoznavam čudovite ljudi, ki so pripravljeni veliko narediti. Ne le donirati denar, kar seveda tudi šteje, ampak pokloniti svoje znanje in ogromno svojega prostega časa. V 32 metrov dolgo poslikavo pod pediatrijo je bilo denimo podarjenih več kot 600 ur prostovoljnega dela, morda še več. Delali smo tudi ponoči, ob vikendih, kar potrjuje moje prepričanje, da smo lahko več, le kadar sodelujemo," razmišlja. Ponosno pove, da bomo kmalu dobili že šestnajsto klop. Klop ljubezni v Pivoli, blizu botaničnega vrta. Najljubše klopi nima, ljube so ji vse in ljubi so ji vsi, ki jih je ob klopeh spoznala. Vsaka klop je nekaj posebnega in okrog nje se je vedno spletla nova zgodba z novimi ljudmi.
Hvaležni drug drugemu
Liljana je tudi prostovoljka v Slovenskem društvu hospic, kjer pomaga v programu za žalujoče otroke in odrasle po izgubi bližnjega. Je tudi spremljevalka na Taboru levjesrčnih in vikendih za žalujoče odrasle, tik pred 1. novembrom je bila na enem od njih. Vodila je skupino od pet do sedem let starih malčkov, ki so izgubili bližnjega človeka. Pri Hospicu se srečuje tudi z ljudmi, ki pridejo po pomoč po samomoru svojcev. Sodeluje tudi z Europa Donno pri programih za otroke, ki imajo neozdravljivo bolno mamo. Veliko sebe daje torej daje ljudem, a kot pravi, ogromno tudi dobi.
"Vedno znova spoznavam, da smo na koncu vsi hvaležni drug drugemu. Za bližino, za zaupanje, tudi zato, da smo nekomu bili v oporo, da se je lahko zjokal v našem naročju." Kako pa se sama sooča z vsemi temi žalostnimi zgodbami? Ne le otrok, ki jim pomaga, ampak tudi neozdravljivo bolnih? "Nekatere se te dotaknejo morda bolj, kot si na to pripravljen. Spomnim se bolnice, s katero sem se v njenih zadnjih dnevih veliko pogovarjala, zbližala. Še dolgo po tem, ko je ni bilo več, sem jo nosila v srcu. Po tem pa sem nekega dne vzela list papirja, vse zapisala, izpisala ... in takrat mi je bilo nekako laže." Sicer pa zelo veliko o njenem dojemanju nesreče, žalosti, bolezni drugih pove njen preprost odgovor prijateljici ob odhodu na tabor z žalujočimi otroki, ko je ta pripomnila: "Joj, pa to mora biti res grozno." Mirno ji je odvrnila: "Ne vem, zakaj bi bilo grozno pomagati nekomu."
