Zaposlen kot svetovalec za kmetijsko dejavnost pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Ptuj, predani inženir kmetijstva Srečko Rajh je potice za papeža Frančiška pripravil po preizkušenem tradicionalnem receptu, ki ga je Društvo kmetic Slovenska Bistrica objavilo v knjigi Po domu zadiši, ko kuhaš naše jedi, izdani ob 30-letnici svojega delovanja. Poseben čar tej zgodbi doda to, da so potice papežu dostavili na njegov rojstni dan, 17. decembra, kar je bilo za najvišjega predstavnika Katoliške cerkve še posebno ganljivo in praznično darilo. Pobudo za to, da tokrat praznično potico za papeža spečejo na Ptuju, so dali v minoritskem samostanu sv. Petra in Pavla, kjer že več kot 30 let vsako leto gostijo Dobrote slovenskih kmetij, oziroma pater Milan Kos, provincialni minister Slovenske minoritske province sv. Jožefa in gvardijan minoritskega samostana sv. Petra in Pavla.
"Ko smo se v sredini novembra z vodjo naše službe začeli pogovarjati o peki potic za papeža Frančiška, sem bil takoj za to. Zame je to priznanje, da obvladam pripravo tradicionalne slovenske orehove potice, še posebno če jo pripravljaš za tako pomembno osebnost, kakor je papež Frančišek," pove Srečko Rajh, ki je pravi mojster peke potic, kar je potrjeno s številnimi zlatimi priznanji za njegove potice, med drugim na tradicionalni prireditvi Podobe bistriških domačij. "Za ohranjanje lokalne kulinarične dediščine je zelo pomembno, da lokalna skupnost podpira dogodke, kakor so Podobe bistriških domačij v Slovenski Bistrici, saj se vsi skupaj trudimo ohranjati kulinarično tradicijo, tudi z ocenjevanjem potic, kruha in ognjiščnih potic," razlaga.
Sestavine je poiskal v lokalnem okolju
Pri tokratnem ustvarjanju potic mu je bila največji izziv količina. "Prav poseben izziv je bil speči kar devet potic zapovrstjo v eni sami pečici v domači kuhinji," pove Srečko Rajh, ki se je peke lotil dva dneva pred odhodom v Rim: "Prvi dan sem spekel šest potic in naslednji dan še tri." Ko so se potice ohladile, jih je bilo treba še lepo dekorirati z napisom.
Izvedbe podviga se je lotil zelo sistematično in načrtno, zato si je najprej zagotovil vse potrebne surovine. "Zelo podpiram lokalno pridelavo, zato, če se le da, vedno kupujem pri lokalnih ponudnikih. Tako sem tudi sestavine za potico poiskal v lokalnem okolju – domače orehe s kmetije Drozg v Zgornjih Poljčanah, gladko moko iz lokalnega mlina v Framu, pri sosedi Jožici Zobec sem si priskrbel domača jajca. In tudi pri preostalih surovinah sem pazil, da so resnično kakovostne." Da podpira lokalno, je dokazal tudi z nakupom dveh glinenih potičnic oziroma potičnikov, okroglih glinenih pekačev s tulcem v sredini ter ravnimi ali navpično rebrastimi stenami, kupil jih je v bistriškem centru domače in umetnostne obrti. Poskrbeti je bilo treba tudi za embalažo. "Lično embalažo so izdelali v MSK kartonaži, d.o.o., kjer so upoštevali vse moje želje." Pater Milan Kos je dodal še spremno pismo.
Slovenska potica, znana po raznovrstnih nadevih in bogatem okusu, ni zgolj sladica, temveč tudi ponos slovenske kulturne dediščine, je simbol praznikov. Peka potice je priložnost za ohranjanje te tradicije in povezovanje generacij, ki z ljubeznijo negujejo ta kulinarični zaklad. Tudi zato je Srečko Rajh orehove potice za papeža spekel po že omenjenem tradicionalnem receptu Društva kmetic Slovenska Bistrica. "Po tem receptu pečem potice že vrsto let in v bistvu se ne razlikuje kaj dosti od podobnih receptov za orehove potice. Pri sestavinah za potico sem se osredotočil na to, da so bile vse domače in kakovostne. Še nekaj majhnih posebnosti pa hrani vsak zase," je poudaril Rajh in dodal, da sta pri vseh postopkih peke najpomembnejši potrpežljivost in vztrajnost. "Kakor poje Andrej Šifrer v svoji pesmi, da si je treba za prijatelje čas vzet', je podobno s pripravo in peko potice. Če bi želeli biti hitro gotovi, boste lahko naredili potico, a zagotovo ne bo imela videza in kakovosti, kakor jo bo imela tista, za katero si boste vzeli čas in jo potrpežljivo ustvarjali nekaj ur," je pojasnil mojster peke potic. In še: "Če prvič ne bo uspela, ne obupajte, vztrajajte."
Za potico si je treba vzeti čas
Peka tradicionalne slovenske praznične potice, ki je zaščitena kot posebnost slovenske kulinarike, poleg časa zahteva tudi skrb in ljubezen. "Za začetek je treba pripraviti testo, ki mora biti dovolj mehko in hkrati ne premehko, da lahko naredimo potico s primernim razmerjem med nadevom in testom. Najprej zamesimo testo ter mu damo uro in več, da počasi vzhaja. Medtem pripravimo nadev. Po kakšni uri in pol bomo dobro vzhajano testo na tanko razvaljali in nanesli nadev. Potruditi se moramo, da jo čim lepše zavijemo, in jo nato položimo v okroglo glineno potičnico. V njej naj potica počiva in vzhaja spet kakšno uro ali več, in ko je primerno vzhajana, jo damo v ogreto pečico (180 stopinj Celzija). Po uri pečenja jo pokrito počasi ohlajamo. In hitro mine pet ur, kolikor je potrebno za pripravo dobre potice. Torej velja že omenjen enostaven nasvet: za pripravo potice si je, kakor za prijatelje, treba vzeti čas.
Papeževega odziva na potice, ki jih je spekel Srečko Rajh, za zdaj ni, pričakujejo ga v prihodnjih dneh. Potice so predali slovenskemu veleposlaništvu v Vatikanu, od tam so jih posredovali papežu Frančišku, ki slovensko potico naravnost obožuje. Če bi imel priložnost papeža povabiti na slovensko podeželje, bi ga Rajh odpeljal na katero od turističnih kmetij, kjer bi mu ponudili preproste domače jedi. "Sam obožujem domačo govejo juho z rezanci ali s palačinkami, kakšno mesno glavno jed s prilogami in sezonsko solato. Za sladico je lahko potica, ki pa jo prav tako dobro zamenjajo domači sirovi štruklji in še bi lahko našteval."
Zgodbe podeželja, prijateljstva, lova in tradicije
Srečko Rajh, ki živi v naselju Pretrež v občini Slovenska Bistrica, s spoštovanjem spremlja delo tamkajšnjega turističnega društva, ki ga vodijo mladi, zagnani posamezniki, kot je Suzana Krhlanko. Čeprav se dogodkov udeležuje bolj priložnostno, ga navdušujeta njihov trud in predanost. Kot svetovalec pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Ptuj pokriva široko področje nalog, od terenskega svetovanja in sadjarstva do dopolnilnih dejavnosti ter sodelovanja z društvi. Rajh poudarja, da se delo vse bolj birokratizira, zaradi česar ima manj časa za terensko delo, a fleksibilnost pri razporejanju obveznosti mu omogoča, da izpolnjuje zastavljene naloge. Zelo aktivno sodeluje tudi z Društvom kmetic Slovenska Bistrica. "To je tudi eno od mojih delovnih področij, za katera sem zadolžen kot kmetijski svetovalec, zaposlen pri KGZS Ptuj. Delovanje društva pa je v veliki meri povezano z aktivnostjo predsednice. To društvo ima srečo, da ga že vrsto let vodi Stanislava Rebernak, ki je vlečna sila pestrega dogajanja v tem društvu: "Vsekakor pa prizadevne članice v svojih okoljih popestrijo lokalna dogajanja in jih predvsem kulinarično obogatijo."
Rajha pri delu najbolj izpolnjujejo odnosi z ljudmi. Čeprav je to lahko kdaj tudi naporno, je delo z ljudmi obenem zanimivo in dragoceno, pravi, skozi leta sodelovanja je z mnogimi od strank postal prijatelj. Prav ti odnosi, stkani ob skupnih izzivih in uspehih, so tisto, kar mu daje največji občutek zadovoljstva. Po očetu je podedoval ljubezen do lovstva, ki zahteva predanost, odgovornost in je pomemben del ohranjanja naravnega ravnovesja in skrbi za divjad, hkrati pa ohranja vez z naravo in tradicijo: "Lov je del mojega življenja že desetletja. Čeprav ob vseh obveznostih težko najdem čas, se vedno znova vrnem k temu, kar imam rad. Moj zvesti resasti jazbečar Ajax me zadnje čase najbolj spodbuja, da se odpravim na lov."
Zaradi njegove odprte narave Rajha poznajo številni, vsak s kakšne druge plati. A o njem ne vedo vsega. "Prav peka potic je marsikoga presenetila, saj niso vedeli, da to znam. Dobro je, da ostajajo skrivnosti, ki jih drugi ne poznajo, da jih bomo lahko skupaj odkrivali v prihodnje," doda z nasmehom.
