Evropsko licemerje

Dolga in burna razprava na vrhu liderjev EU v Bruslju je glede začetka pristopnih pogajanj za članstvo Severne Makedonije in Albanije prinesla sramoten zaključek. Zanimivo je, da sta se tega evropskega licemerja ovedla tudi odhajajoča predsednika Evropske komisije in Evropskega sveta, Jean-Claude Juncker in Donald Tusk. Ampak njune solze so krokodilje, saj morda nevarnih posledic onadva ne bosta več odpravljala.
Ni se mogoče znebiti občutka, da je vse zakuhal francoski predsednik Emmanuel Macron. Macron se je delal Francoza glede obljub EU. Pa čeprav so Makedonci zavoljo 14-letne iracionalne blokade grških sosedov lani v sporazumu ob Prespanskem jezeru celo lastno ime svoje države iz Makedonije spremenil v Severna Makedonija. Pri čemer se spomnimo, kako dobre napovedi so imeli Makedonci denimo ob razpadu Jugoslavije, ko je Badinterjeva komisija prav njih ob Slovencih pripoznala za sposobne suverenosti brez večje krvave vojne. Tudi Albanci niso sedeli čisto križem rok. Če kaj, so vsaj opravili reformo sodstva.
A Macron ima očitno skrito agendo, ki jo tiho tolerirajo vsi v vrhu EU, od Junckerja do Tuska. Ali tudi slovenski premier Marjan Šarec, če smemo soditi po odzivih njegovega pristojnega ministra na Katalonijo? Ta skrita agenda je, da ob zatonu politične moči nemške kanclerke Angele Merkel in na predvečer brexita Macron sam stopi na čelo EU kot najmočnejši voditelj. Čeprav je menda prav Merklova v Bruslju zahtevala, da obe državi ostaneta v paketu. Ločitev - da bi namreč Severni Makedoniji prižgali zeleno luč, Albaniji pa rdečo -, se je bala kanclerka, lahko sproži revolt etničnih Albancev v Severni Makedoniji in širše: na Kosovu, pa v Sandžaku oziroma Srbiji.