(KOMENTAR) Adijo, huligani!

Adijo, Evropa. Že proti precej skromnejšim nasprotnikom, malteški Birkirkari in luksemburškemu Differdangeu so se lovili, proti velikanu pa so nogometaši Maribora dokončno padli. Turški Fenerbahče je upravičil vlogo absolutnega favorita, dokazal, zakaj je njegovo moštvo na nogometni tržnici za krepkih 200 milijonov evrov vrednejše od štajerskega, in hitro razblinil upe o senzaciji. Dogodki na igrišču niso presenetili, enajsterica trenerja Damirja Krznarja je bila daleč od popolne predstave, ki bi vsaj malo načela samozavest 19-kratnim turškim prvakom, izpad v tretjem krogu kvalifikacij za konferenčno ligo, tretje najmočnejše evropsko tekmovanje, je bil pričakovan, precej bolj pa je bodlo v oči dogajanje na tribunah.

Nekaj bušk in štirje izdani plačilni nalogi so končna bilanca navijaških izgredov, ki so povzročili skoraj polurno prekinitev tekme pod Kalvarijo, ni pa dosti manjkalo, da bi se končalo precej bolj tragično. Huligani Fenerbahčeja so preskočili ograjo na severni tribuni, se prebili vse do družinskega sektorja in se pred očmi številnih otrok spustili v obračunavanje s "sovražniki" v vijoličastem. Ne le Fenerbahče, tudi nekateri pričevalci z vzhodne tribune trdijo, da je bil incident izzvan, ultrasi turškega kluba, znani po vsem prej kot po svoji miroljubnosti, pač niso brezbrižno sprejeli kraje svoje svetinje, zastave. Morda si je razgretež, ki jo je z zastavo, vse prej kot junaško, popihal med otroke, s svojo akcijo izboljšal ugled v zaprti subkulturi nogometnih huliganov, a davek, ki so ga morali plačati vsi drugi gledalci na stadionu, je bil absolutno previsok. Lahko bi bil celo krvav!

Carigrajski klub si je umil roke, našel opravičilo za divjanje svojih navijačev, jim stopil v bran. Precej bolj tehtno bi bilo, da bi prevzel svoj del odgovornosti za nerede. Levji delež odgovornosti. Kar so v četrtek v Mariboru počeli turški navijači, je nesprejemljivo. Nobena provokacija ne more biti opravičilo, da z nabrušenimi pestmi odjurišaš med družine. Je pa tornado na tribunah sprožil upravičene pomisleke, ali je organizator, NK Maribor, naredil vse, da bi to preprečil.

V Ljudskem vrtu se branijo, da je bil dogodek nepričakovan, sunkovit in da so kot organizatorji zagotovili zadostno število policistov, varnostnikov in rediteljev. Pritrjuje jim tudi policija, ki proti klubu ne bo ukrepala. Številna vprašanja pa so ostala neodgovorjena. Zakaj je bil sektor z najbolj srboritimi navijači Fenerbahčeja tako blizu drugim gledalcem? Zakaj so lahko privrženci turškega kluba tekmo spremljali tudi na drugih delih stadiona, med pristaši vijoličastih? Precej bolj uspešen kot pri preprečevanju stika med turškimi ultrasi in drugimi gledalci je bil NK Maribor pri ločevanju publike od svojih lastnih navijačev. Velik del južne tribune je bil prazen, viole je niso zapolnile niti do polovice.

Skrb, kako naj se NK Maribor loti evropskih spektaklov, je za vsaj eno leto preložena, ne sme pa biti pozabljena. Mantro o odlični organiziranosti kluba, ki jo tako radi poudarjajo nogometaši, bo treba potrditi. Tudi takrat, ko se zgodi kaj nepričakovanega, sunkovitega ...