(KOMENTAR) Bitka pri Stojmenovi Duh

Na koncu je bila sama proti vsem. No, skoraj sama. Toda kje se konča Svoboda? Obrambni zid vladajoče stranke je ob ministrici za digitalno preobrazbo Emiliji Stojmenovi Duh vztrajal do zadnjega dne pred drugo interpelacijo. Na vrh afere s 13.000 računalniki, ki so obtičali v skladišču, se je ta teden nalepila še zgodba z domnevno nedovoljeno uporabo modrih luči na službenem vozilu, ki se je prebijalo proti dunajskemu letališču, na koncu pa ga je še ujel radar. A naj bi se bili želeli po diplomatskih kanalih kazni izogniti, je pisal portal N1. Pravila veljajo za vse enako, to je nekaj, kar je tudi politično manj angažiranim ljudem, ki morda manj merodajno presojajo vsebinske vidike "digitalne preobrazbe po naše", enostavno razumljivo. A kar bi na koncu lahko bil povod predčasnega konca ministrovanja, v resnici ne more biti vzrok. Teh, in to veliko bolj vsebinskih, tehtnih, se je pri Stojmenovi Duh nabralo precej. Čeprav niti mimo majske avstrijske epizode ne moremo, kajti če ne drugega, kaže raven politične kulture, (ne)spodobnosti in (ne)odgovornosti. Poročanje medija, ki je zadnjo zgodbo razkril, je Stojmenova Duh označila za manipulativno, zavajajoče, v funkciji njene predinterpelacijske diskreditacije. Za kar da ima protidokaze, ki jih je predala zbranim novinarjem. Po oznanitvi odstopa je odšla, brez možnosti podvprašanj.

Preudarno izbiraj svoje bitke je rek, često uporabljen in prilagojen različnim kontekstom. Zato si velja v zadnji kolobociji, ki je z novimi in novimi razsežnostmi opoziciji in javnosti odprla prostor za power play, pritisk na vladajoče, zastaviti tudi to vprašanje. Zakaj so premier Golob, trenutno na službeni poti, in svobodnjaki vztrajali pri podpori ministrici, ki je izgubila tudi zaupanje koalicijskih partnerjev? Premier, znan po tako ali drugače izpeljanih kadrovskih operacijah, je z vztrajanjem težko ubranljive(ga) razsežnosti afer(e) prenesel nase in na vlado. Lahko bi domnevali, da si šef vlade ni želel dovoliti, da mu opozicija v odprtem lovu "strelja" ministre. A smo spet pri omenjeni izbiri bitk. Da ima vladajoča Svoboda, ki je v mandatu zamenjala že velik del ministrske ekipe, načeto kadrovsko izbiro, je jasno. Toda v času drugih odprtih front, zelo nevralgičnih, in pomanjkanja dosežkov je bilo vkopavanje na tej točki težje razumljivo. Ali so (bili) računalniki priročna dimna zavesa za kaj drugega, modre luči pa programiran zadnji signal, naj se umakne in sprosti pritisk? 

Primer ESD ima še dimenzije, ki presegajo napake, zaradi katerih bi se ministrica morala posloviti. Gre za vprašanja politične socializacije novokomponiranih najvišjih političnih kadrov in njihove usposobljenosti, kompetentnosti za funkcije, ne nazadnje tudi ustanavljanja novih resorjev. Resorjev zaradi resorjev? Ti imajo sicer lahko dobre namene in načrte, lahko zanje obstajajo realne potrebe, a so merljivi rezultati pod črto na koncu bistveni. Gotovo je v Sloveniji nemalo družin, ki bi jim država lahko olajšala dostop do računalnikov, a to bi morala biti stvar socialnih politik, ne pa digitalizacije kot takšne. Pri njej so izzivi večji in zahtevnejši. Ob vsem tem se izmaliči dejstvo, da se je ministrstvo razširilo tudi v Maribor, kar je bila pohvale vredna poteza, vsaj na deklarativni ravni decentralizacije. A tudi v tem primeru bi moralo iti za bistveno več kot to, da nekateri pač hodijo v službo v Maribor in ne v Ljubljano. Če je kdo pozabil: oblasti nimamo zato, da uživa, ampak da uživa zaupanje.