(KOMENTAR) Bolnišnica Slovenj Gradec na aparatu za oživljanje

Svet Splošne bolnišnice (SB) Slovenj Gradec je, četudi z večino neveljavnih glasovnic članov, veljavno odločil, da se za nikogar ne bo odločil, kar pomeni, da bodo razpis za direktorja morali pognati znova. Ali bo dodaten čas prinesel dodaten interes kandidatov, ki bi prepričali, je v sedanjih razmerah ključno vprašanje. Ali bi in kako bi svet lahko ravnal drugače, da ne bi kljub resnosti in odgovornosti izpadel tudi rahlo poigravajoče, je vsaj še eno podvprašanje. Je pa na dlani vsaj odgovor, da koroška bolnišnica urgentno potrebuje kredibilno vodstvo, sicer se lahko ne le v prenesenem smislu, ampak že dobesedno kar sama priklopi na aparat za oživljanje.

Svet zavoda v prejšnji sestavi, še pred spremembami ustroja svetov bolnišnic na nacionalni ravni, je sprva dolgo, bolj ali manj taktično ponesrečeno, odločal o razrešitvi prejšnjega direktorja Janeza Lavreta. Direktor, ki si je po javnih fiaskih in razrešitvi ob zaslombi prejšnje oblasti vendarle utrl pot nazaj na vodilno mesto in se znal obkrožati s podporniki, je nato odstopil sam. A ko se politika, tudi ob novi oblastni strukturi, oziroma ustanovitelj odloči za spremembo in preseka dotedanje stanje, mora poznati in izpeljati še naslednji korak. Prekinitev mandata in opustitev ene prakse sama po sebi ne prinaša nič.

Preoblikovani svet je moral pretresati dve prijavi - sedanjega vršilca dolžnosti Ksandija Javornika in zdravnika Vladimirja Toplerja, ki je v preteklosti bolnišnico že vodil. Javornik še ohranja etiketo Lavretovega kadra, kakorkoli je še ali ni več povezan z njim. Podporo v svetu je s prijavo za poln mandat izmeril in je očitno nična. Težko verjetno je, da bi pridobil zaupanje ob potencialni vnovični prijavi. Za Toplerja sta se sicer zavzela dva člana sveta; premalo, da bi v že preverjenem videli še prihodnost bolnišnice. Prav ta je tista, ki mora najbolj skrbeti - zlasti s kadrovskega vidika, nedvomno širšega ustroja od vodje (a pri njem se začne), pa tudi pogojev in možnosti obstoja in razvoja. Opuščene naložbe v prenove, ki jih na drugi strani v Slovenj Gradcu lahko spremljamo v Zdravstvenem domu, gotovo niso v prid, a so tudi v nepodporah zanje razlogi. 

Koliko časa bo potrebnega, da bi nagovorili kompetentnega kandidata, kandidatko, ki bi uspel(a) (re)organizirati bolnišnico, ohranjati in pridobivati zdravnike in širši zdravstveni kader, rešiti, kar je nujno in kar se da? Zdi se, da časa ni prav veliko. Bolnišnica tone v izgubah in išče sanacijske ukrepe, kar je še najmanj v prid pacientom. Doslej so za minuse krivili zavarovalnico, tudi politiko, ki da ni pripravljena podpirati regijske bolnišnice. Krovni argument za izgube vsepovsod, tudi v UKC Maribor, ki so ga večkrat izpostavili, ostaja stavka zdravnikov. Le epidemija covida je, po svoje paradoksalno, rešila bolnišnico v poslovnem smislu, ne le slovenjgraško, a zlasti to. Med vsemi regijskimi bolnišnicami je najbolj izstopajoče kopičila izgube, tudi v stavko je Fides kar zagrizel. Ljudje potrebujejo s(p)odobno bolnišnico, dostop do zdravnika, strokovno zdravljenje v urejenih razmerah. V kompleksnosti zdravstvenih problematik je SB Slovenj Gradec morda le en krizni oddelek, a tu sirene na reševalnem vozilu že premočno tulijo.