Dajte Gogiju žogo je naslov biografije Gorana Dragića, ki je izšla že pred desetletjem. Kot bi taktiko trenerjev zlatega kapetana aktualni članski selektor Aleksander Sekulić preveč dobesedno tolmačil in jo prilagodil obstoječemu kadru. "Dajte Luki žogo. Pa bomo videli, kaj se bo izcimilo," se pod njegovim vodstvom zdi košarkarska taktika, ki pa še ni obrodila medalje. Letos je bila celo ponižana. Ko Hrvati v zadnji četrtini vodijo za kar 29 točk, Grki pa za 31, je skrajni čas za alarm. Enodimenzionalna igra v ekipnem športu ne vodi daleč. Spomnimo se Slovenije 2017, ko nasprotniki niso mogli vedeti, s katere strani bo priletelo v njihov koš.
Enodimenzionalna igra v ekipnem športu ne vodi daleč
Odtlej so na KZS naturalizirali še tri Američane. Zadnja okrepitev Josh Nebo je pravico do nastopa prejel slaba dva tedna pred olimpijskim kvalifikacijskim turnirjem, Luka Dončić se je po dolgi NBA-sezoni reprezentanci pridružil še nekaj dni kasneje. Prevelika odvisnost od dveh košarkarjev, ki sta se prvič videla in uigravala le nekaj dni pred reprezentančnim vrhuncem poletja, je zahtevala davek.
Kje so bili ostali? Vpoklic Eda Murića in Vlatka Čančarja, ki zaradi poškodbe križne vezi celo leto nista igrala, je očitno temeljil na starih zaslugah. Logično, košarkarja nista bila na nivoju, kakršnega smo od njiju vajeni. Še tistim nosilcem iz preteklosti, ki sicer eden za drugim prebijajo magičnih 30 let, a nekako ohranjajo stik s prvorazredno evropsko košarko, to uspe le na eni strani igrišča - po rokometno ali v napadu (Prepelič) ali v obrambi (Nikolić).
Očitno se je čas evropskih prvakov iz 2017 počasi izpel, nove velike generacije pa ni na vidiku. Selektor je pozitivno stran olimpijskega turnirja našel v afirmaciji treh novincev na velikih tekmovanjih, Stergarja, Cerkvenika in Ščuke, ki pa so vsi že globoko v 20-ih in torej nekje pri vrhuncu kariere. Če je to prihodnost slovenske košarke, je zgolj podpovprečna.
In prav zato se zdi, da ima vodstvo KZS zvezane roke. Ker je zapravila razvoj generacije, ki bi sledila šampionski iz 2017, se mora oklepati še edine rešilne bilke, Luke Dončića. Reprezentančno okolje mu je v celoti podredila; slepo zaupa selektorju, ki ga ne omejuje z avtoriteto in mu celo prilagaja izbor košarkarjev (Rupnik 2022), iz Dallasa vabi pomočnika trenerja, po novem za športnega direktorja celo postavi njegovega očeta.
Nima vsaka država te sreče, da bi globalni velezvezdnik komaj čakal, da zaigra zanjo. In prav zato slovensko košarkarsko občinstvo ves čas ostaja v napetosti, pripravljenosti na izbruh evforije. Ker … Če igra Dončić, nikdar ne veš. Morda si ga - čeprav smo še iz časov Jugoslavije tudi košarkarski narod - niti nismo zaslužili. Že kot osnovnošolec je šel v tujino, da bi se košarkarsko razvil. Slovenija pri njegovi transformaciji v elitnega športnika ni imela kaj veliko zaslug, vsakršno tolčenje po prsih je metanje peska v oči.
Predvsem pa Slovenija ni Dallas, da bi Dončića lahko obkrožila s kakovostnimi košarkarji. Izpuščene olimpijske igre zanjo sicer ne bodo katastrofa. Tudi v časih, ko je lahko sestavila celo peterko iz NBA-jevcev, jih je izpuščala. Večja težava je, zakaj zadnja leta niti v evroligi nimamo košarkarjev. Na ta način reprezentančno konkurenčni niti ne moremo biti.