Eden izmed kazalnikov v zdravstvu, po katerih se meri uspešnost sistemov med državami, je preživetje novorojenčkov. Slovenija je po tem kazalniku najboljša v Evropi in druga na svetu (za Japonsko). Na ta kazalnik so odločevalci v zdravstvu sila ponosni in ga predstavljajo na vsakem koraku, tudi kadar za to ni prave vsebinske osnove. Stroka sicer pravi, da gre pri tem za kombinacijo dobrega varstva nosečnic in dobre ureditve pediatrične službe. Nekje vmes pa se v varovanje dojenčkov vključi še patronažna služba, ki prav tako velja za ponos sistema.

Zato vsaka smrt dojenčka velja za toliko bolj tragično tudi med stroko, čeprav že v osnovi ni bolj grozne in žalostne situacije, kot da umre otrok. Če obstaja domneva, da bi smrt lahko preprečili, je tragika toliko večja. O konkretnem primeru z Goričkega, ko je umrl sedemmesečni dojenček, ne želimo soditi, saj je znanega veliko premalo. Primer preiskuje policija in verjamemo, da bo zadevi prišla do dna.

Vendar gre znova za alarmanten dogodek, ki je razgalil šibkost okostenelega sistema. Kako je sploh možno, da v letu 2024 patronažna služba do dojenčkovega sedmega meseca ni vedela, da se je otrok sploh rodil? In to tak, ki se ni rodil na domu ali v tujini, temveč med potjo v porodnišnico, kamor je bil z mamo tudi sprejet in tam obravnavan.

Kaj je šlo v tem primeru narobe, bo, kot rečeno, razkrila policijska preiskava. Dejstvo pa je, da naš zdravstveni sistem novorojenčkov ​žal ne varuje pred morebitno neodgovornostjo staršev. Marsikje po državi so namreč le starši tisti, ki naj bi sporočali o rojstvu patronažni službi, ki sicer mora po protokolu obiskati novorojenčka že drugi dan po prihodu v domače okolje.

Pustimo ob strani razloge za to, da nekdo obisk patronažne sestre zavrača. Nekateri morda ocenjujejo, da zadevo obvladajo, ker so povili že več otrok. Drugi imajo v družini strokovnjake, ki jim lahko pomagajo vsaj enako dobro. Tretji se morda zatekajo k alternativni medicini in iščejo pomoč pri svetovalcih s tega področja. Vse to so primeri, ki se gotovo trudijo v dobro otroka in jim zanemarjanja ne gre očitati. Ne smemo pa se slepiti, da so tudi družine, kjer vladajo nasilje, zloraba alkohola ali prepovedanih drog, hude psihične bolezni in še marsikatera druga situacija, ki lahko novorojenca resno ogrozijo. Ne nazadnje so lahko starši preprosto iz tujine in tukajšnjih postopkov ne poznajo. Zato bi moral biti sistem naravnan neprepustno tudi za tovrstne situacije.

Tehnologija to že dolgo omogoča. Z vidika bolnika je javno zdravstvo navsezadnje ena "firma". Vse njene "izpostave" delujejo na osnovi ene kartice. Ker informacijski sistemi med njimi niso poenoteni, ta prvovrstna sramota bolnikom pogosto povzroča preglavice, ko morajo iz takega ali drugačnega razloga zaradi iste težave obiskati dve instituciji. Ampak če se še nekako prenese, da izvid potuje od enega zdravnika k drugemu po prazgodovinskih poteh prenosa podatkov, je dejstvo, da za rojstvo izve davčna uprava, ne pa tudi patronažna služba, ki jo bo dojenček potreboval bistveno bolj od davkarjev, popolnoma zavržno. Ne glede na to, kaj je bilo usodno za nesrečnega dojenčka z Goričkega, imajo njegovo žalostno smrt zato na vesti tudi vsi dosedanji ministri za zdravje, ker niso uredili primerne digitalizacije zdravstva.