(KOMENTAR) Gledališče nemoči

Danes zvečer se bo 59. Borštnikovo srečanje začelo uradno in slavnostno. Do naslednje nedelje, ko bo legendarni igralski prstan dobil Branko Šturbej, bo vsak dan natrpan tekmovalni in spremljevalni program. Festival pa se je dogajal že od ponedeljka dalje, in tudi uvod je bil presenetljivo živ. Na premieri mednarodne koprodukcije Sence pandemije je bila dvorana Frana Žižka v SNG Maribor polna. Tudi ob zaključku sezone 2023/2024 in napovedi nove sezone so se direktor gledališča Danilo Rošker in umetniški vodje Aleksandar Popovski, Edward Clug in Simon Krečič pohvalili, da je za njimi "najuspešnejša sezona doslej", saj se je publika vrnila, "naše predstave so razprodane". Po sezoni velike vrnitve publike so napovedali sezono vrnitve velikih zgodb, ki jih po njihovem prepričanju hoče publika. Vsekakor je bila v teh dneh pred blagajno permanentna vrsta abonentk in abonentov.

In zdi se, da je po treh letih debat ob prestavitvi polstoletnega termina letos spomladansko oziroma poletno Borštnikovo že samoumevnost. Samo dovolj dolgo je treba brezkompromisno, da ne rečem brezobzirno vztrajati, pa gre. In ne samo to. Na pravo potrditev te teze bo sicer treba počakati do konca festivala, a videti je, da ima festival svojo publiko tudi brez velikih nacionalnih dramskih hiš in klasičnih dramskih tekstov. Starejša publika se rada spominja starih časov festivala, vendar sledi tudi novim, mlajši pa so tako ali tako na obeh straneh rampe in medias res. Gledališče, publika in ves svet so se spremenili in festival se je spremenil z njimi. Če se ne bi, če bi obstal na mestu, ga več ne bi bilo. Tako pa bo naslednje leto že šestdeseti.

Zdi se, da so se v tem smislu "sence pandemije" torej stanjšale ali da so povsem izginile. Gledališče je spet polno in dogaja se v živo. A prav zato so sence drugje, na odru. Selektor tekmovalnega programa Blaž Lukan je izpostavil, da je v naboru in izboru absolutno izstopilo nasilje. Tri predstave, ki so v okviru projekta Sence pandemije nastale v slovenskem, hrvaškem in srbskem okolju, ter večina predstav slovenskih gledališč na festivalu najde svoje travmatično jedro v družinskem in partnerskem nasilju, v institucionaliziranem in spontanem nasilju, v nasilju tradicije in novih (socialnih) medijev in omrežij in nasilju vojn. Ne more biti naključje, da se v času novih vojn in vse glasnejšega diskurza o novi potencialni veliki vojni toliko predstav vrača v drugo svetovno vojno. Mladi - in lep del predstav so naredili mladi ustvarjalci, najprodornejše sodobno slovensko gledališče je zelo mlado - so posebej senzibilni do aktualnih problemov. V vsakdanjem življenju in na odru se upirajo nasilju, a pri njihovem angažmaju "morda sploh ne gre za to, da bi v njem videli realno možnost upora, prej gre za zaznavo njegove nemožnosti. Nisem katastrofist, a to je vsekakor nekaj, kar mlade zaznamuje," misli selektor. Občutek konca sveta, ki se je izostril v pandemiji in o njem konkretno govorijo predstave iz projekta Sence pandemije, ni izginil. Nasprotno, zdi se, da se je ustalil in postal samoumeven. Dobrodošli v gledališču ob koncu sveta.