Se je že kaj posebnega zgodilo? Niti ne. Kampanja pred evropskimi volitvami je za zdaj relativno b. p. Brez (velikih) posebnosti namreč. Niti dobri rejtingi Vesne z nosilcem Vladimirjem Prebiličem niso posebno presenečenje, sploh pa ne po predsedniški kampanji, kjer se je zelo solidno odrezal in pokazal politični potencial. Kočevski župan je retorično spreten, medijsko prezenten (in podprt) že dalj časa, tudi z drugimi, strokovnimi vlogami analitika globalne varnosti in politike. V tem smislu lahko potegnemo kakšno vzporednico tudi z Mirom Cerarjem, ki je svoj čas, pred premiersko kariero, tako figuriral v javnem prostoru. Če se ne bi pet pred dvanajsto v igro prek Čuševih Zelenih vrnil Klemen Grošelj s še nekaterimi svobodnjaškimi odpadniki, bi bila Vesna celo blizu drugemu mandatu. Politično dovolj vešč poslanec Grošelj je premešal karte, v določenem obsegu bo pobiral že razporejene glasove v levoliberalno-socialnem taboru, kjer sta vsaj še Svoboda in SD. V vsakem primeru pa Prebilič tudi v perspektivi parlamentarnih volitev - v rednem roku bodo 2026. - (p)ostaja faktor, s katerim bo treba računati. V tem in predvolilnem kontekstu velja (pre)brati tudi iniciativo Luke Mesca, zadnjega na listi Levice, da je čas za levo-zeleno koalicijo.
Kakšna je tekma za evropske sedeže
Na političnih stavnicah gotovo ni visoke kvote na scenarije, ki ne vključujejo zanesljive zmage SDS. Ta je pričakovana, manj predvidljivo pa je tamkajšnje znotrajstrankarsko rivalstvo, prerivanje, kdo se bo uspel uvrstiti med potnike v EP. Pri SDS je opaziti vztrajanje pri temeljnih poudarkih kampanje (migracije in s tem povezana varnost, močno revidiran zeleni prehod in evropski način življenja), ki so zavoljo njihove zgodnje iniciative postali tudi ključni nastavki tukajšnje predvolilne agende in razprave nasploh. Istočasno pa v SDS trenutno ne stopnjujejo evroskeptične naracije, ki bi stranko še bolj približevala suverenistično-populistični falangi iz skupine Evropskih reformistov in konzervativcev. Še vedno velja posebna pomembnost/pozornost za te volitve pri SD, ki je v rehabilitacijski pokongresni fazi, in NSi, ki ji Janša kontinuirano deli udarce. Pri obojih gre za notranjepolitične oziroma interne strankarske učinke, ki jih bodo volitve imele za njih. Ni odveč dodati, da bi bil za vladajočo Svobodo rezultat pod dvema mandatoma katastrofalen in zelo priročen za negativne interpretacije o vladni legitimnosti oziroma podpori.
V vsakem primeru prva tedna kampanje kažeta, da so politični vložki v evropsko tekmo pričakovano manjši, manj usodni, razen za kariere in precej boljše plačane službe od tukajšnjih za tiste, ki se naslednjih pet let vidijo v Bruslju in Strasbourgu. Nekaj pospeška, dinamike, tudi omejenih premikov v volilni tekmi bodo gotovo še dala TV-soočenja, osrednja so se namreč šele prav začela. Prvo večje v ponedeljek na nacionalki posebej razburljivo ni bilo. Kar v resnici ni niti slab znak, celo pohvalno je, da so se precej striktno držali evropskih tem. Za zdaj tudi ni neposrednega prelivanja ideološko bolj zaznamovanih referendumskih tem, namenjenih predvsem motiviranju volilnega telesa, v EU-kampanjo. Te imajo nekaj svojih specifik: so bolj personalizirane, cela država je ena volilna enota in preferenčni glas deluje. Manj je taktičnega glasovanja in s tem povezane (kontra)mobilizacije, bolj se v končnem rezultatu zrcali strankarska (ne)disciplina.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
