(KOMENTAR) Kmečki protest z grenkim priokusom

Večina kmetov, ki se bo prihodnji torek podala na protest v Ljubljano, bo tam, ker jih skrbi za lastno prihodnost. Ta skrb je posledica sprememb v odnosu evropske politike do okoljskih vprašanj pa tudi spremljajoče implementacije neživljenjskih ukrepov. Pri tem so politiki in birokrati v Bruslju večkrat videli samo širšo sliko, medtem ko niso kazali razumevanja za to, kako se bodo posamezni ukrepi odrazili pri kmetih in njihovem boju za preživetje. Učinek takšnega ravnanja je danes viden v številnih evropskih državah, v katerih so se kmetje podali na ulice.    

Enake in razumljive so tudi zahteve slovenskih kmetov, a kljub temu ima tokratna napoved protesta grenek priokus. V prvi vrsti zaradi tega, ker je nastala razpoka med stanovskimi organizacijami in njihovim terenom. Medtem ko prve še sedijo z vlado za pogajalsko mizo, se ponekod kmetje že s transparenti vozijo po ulicah. Slovenskim kmečkim organizacijam se na prvi pogled dogaja francoski scenarij. Tudi tam je najprej prišlo do lokalne vstaje kmetov, ki niso več želeli čakati na ukrepanje sindikatov in drugih formalnih stanovskih organizacij, temveč so se preprosto odpravili na ceste in jih blokirali. A podobno je samo na prvi pogled. Medtem ko je v Franciji šlo za spontano vstajo, pa se je v Sloveniji težko znebiti občutka, da je v ozadju protesta še nekaj drugega.  

Pri tem ne gre zgolj za občutek ali špekulacije, temveč tudi nekateri kmečki funkcionarji izražajo nelagodje ob tokratnem protestu, saj je ozadje nekaterih pobudnikov zavito v meglo. Na zmedo kažejo tudi dogodki v zadnjih dneh. Tako so kmetijske organizacije najprej dale vladi ultimat, nato pa, še preden se je rok iztekel, že napovedale protest. Skratka vidno je, da je tokrat protest sklican na silo in da je bila med akterji precejšnja neusklajenost. 

Tu so še drugi znaki. Predvsem pritiski na vodstva stanovskih organizacij, da se morajo slovenski kmetje za vsako ceno pridružiti protestnemu valu evropskih kmetov. Pri tem vidni predstavniki največje opozicijske stranke ne skrivajo, da navijajo za protest kmetov. Posamezni kmetje so na podlagi strankarske pripadnosti doslej zmogli sprožiti le nekaj lokalnih protestov, a so na terenu zanetili iskro upora, ki ga očitno v stanovskih organizacijah več ne bi mogli krotiti. Razkritje predsednika KGZS, da je zavrnil ponudbo, da bi se kmečki protesti združili z upokojenskimi protesti, ki jih vodi Pavel Rupar, pušča malo dvoma o tem, v katerem grmu tiči zajec. 

V kontekstu širšega evropskega dogajanja je možno slutiti, kakšna nevarnost grozi tudi kmečki organiziranosti na Slovenskem. Na Nizozemskem je iz kmečkih protestov vzniknilo Kmečko državljansko gibanje, populistična stranka, ki se danes pogaja o formiranju vlade s skrajnim desničarjem Geertom Wildersom. Tudi v Sloveniji so se začele pojavljati skrivnostne kmečke iniciative, katerih namen še ni jasen. Medtem se je Ruparjevo upokojensko gibanje že transformiralo v politično stranko in pokazalo svoj pravi namen. Škoda bi bilo, če bi se kasneje pokazalo, da so tovrstni nameni tudi v ozadju kmečkih protestov.