Pred vlado je težko leto. Ne zgolj zaradi energetske krize in gospodarske slike, ki naj bi se v prihodnjih mesecih slabšala, temveč tudi zaradi dogovorov, ki jih sklepa s sindikati javnega sektorja.
Približno 615 milijonov evrov, ki so jih v draginjskih blažitvenih pogajanjih namenili celotnemu javnemu sektorju in bodo večini prinesli za 8,5 odstotka višje plače, je že znana številka. Predstavniki vlade trdijo, da naj bi bil v to številko vključen že tudi izkupiček, ki ga bodo namenili v še nezaključenih pogajanjih sindikatov zdravstva in v katerega bodo zajete tudi plače zdravnikov. Predvsem mladih zdravnikov, ki se jim je, to priznavajo vsi vpleteni, z lanskim dogovorom o dvigu plač medicinskih sester zgodila krivica.
Vprašanje, na katerega javnost še nima odgovora, je, kako velik javnofinančni zalogaj bo terjal pravkar dosežen stavkovni dogovor s Sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov Fides. Tudi tokrat je bil, sindikalno sicer povsem legitimen, njihov edini cilj ureditev plač. Pacienti, na katere so se ob tem z grožnjo stavke sklicevali, pa le slaba krinka, saj je povsem jasno, da po vsem ti ne bodo nič bolje in nič hitreje oskrbljeni, kot so bili doslej.
Skrb za pacienta za plačami
Zdravništvo, nasprotno, je na dobri poti, da uresniči več kot desetletje dolgo prizadevanje po posebnem plačnem sistemu za zdravstvo. Poseben plačni steber za zdravstvo bo najmanj sistem znotraj sistema, kjer si bodo uredili plače. Po odzivu prvega obraza Fidesa, Konrada Kuštrina - ali se je v finalu pogajanj umaknil sam ali je bil pogajalsko taktično umaknjen zaradi nejasnih pojasnil, še zdaj ni jasno -, pa tudi začetek konca enotnega plačnega sistema, kar sicer vlada še zdaj vztrajno zanika.
A za zdravnike je tovrstno zanikanje še najmanj pomembno. Sporazum so dobili in v njem, na začudenje drugih sindikatov, še varovalko, po kateri jim bo ob določitvi delovnih specifik in odgovornosti, ne glede na strinjanje drugih sindikatov, urejen plačni sistem.
Nevarnost, ki ob tem obstaja, je, da bodo nastale še večje razlike v plačah primerljivih poklicev. In to pod krinko argumenta o naslavljanju posebnosti posameznih poklicnih skupin. Zato je iluzorno pričakovati, da bodo drugi sindikati to mirno pogoltnili, pa čeprav je iz vladnih krogov slišati, da naj bi tudi državna uprava in izobraževanje, znanost in kultura dobili svoje stebre.
Parcialni dogovori s sindikati so bili vselej zelo dragi za javne finance. Odprava plačnega stropa, ki je posledica uresničitve enega od takih dogovorom s Fidesom, bo tako za sabo potegnila širitev plačne lestvice v zgornjem delu in s tem možnost zagotovitve višjih plač tudi funkcionarjem. Pri tem bo treba rešiti tudi spodnji del, ki se bo januarja utapljal v minimalni plači že do 26. plačnega razreda.
Zato je ob dejstvu, da si je vlada kupila še nekaj časa za pogajanja s Fidesom, ključno vprašanje, koliko denarja si sploh še lahko privoščimo za ureditev plač v javnem sektorju. Pri tem pa rešitev temeljnih izzivov v zdravstvu, ki bi res bili v dobro pacientov, še sploh ni na obzorju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
