(KOMENTAR) Pogumno, Slovenija!

Že pot z avtom se zavleče, tista v nogometnih čevljih pa je trajala še dlje. Kar 24 let je slovenska nogometna reprezentanca potrebovala, da k prvi uvrstitvi na evropsko prvenstvo doda še drugo, 14 let posta med velikimi tekmovanji si je privoščila, zdaj pa je le zraven. Zasluženo. A na cilju se popotovanje še ni ustavilo. Misija Euro 2024 se šele začenja.

Da v Nemčijo ne bodo šli zgolj nastopat, je kapetan Jan Oblak navijačem obljubil že v tistem novembrskem večeru v Stožicah, ko je dokončno postalo jasno, da bo Slovenija del festivala 24 najboljših reprezentanc na celini. Podobne napovedi se vrstijo tudi v teh dneh, ko se izbranci selektorja Matjaža Keka v Wuppertalu prilagajajo na lokalne posebnosti in sestavljajo načrt za tekme proti Danski, Srbiji in Angliji v skupini C. Ne moti jih, da jih stavnice postavljajo nekam k dnu razpredelnice, že njihov preboj iz skupine razglašajo za čudež. V vlogi palčka, ki lahko zgolj preseneti, se člani razstave najboljšega, kar trenutno premore slovenski nogomet, počutijo povsem udobno, a to nikakor ne zmanjšuje njihovih ambicij. Popotnica z zadnjih prijateljskih tekem sicer ni blesteča, a marca, ko je na hrbet vrgla veliko Portugalsko, in predvsem v lanskih kvalifikacijah je Slovenija dokazala, da se ji ni treba bati nikogar.

Tekme naše reprezentance bodo za slovenske navijače, razumljivo, vrhunec turnirja, ki ga nocoj z uvodno tekmo odpreta Nemčija in Škotska. Že zdaj je jasno, da bo v Nemčiji padel rekord največjega slovenskega nogometnega romanja v tujino, ki ga že skoraj četrt stoletja drži Amsterdam. Blizu 50 tisoč Slovencev pričakujejo v Nemčiji, že v Stuttgartu, kjer bo na drugi strani igrišča stala Danska, bo podpora s tribun močna, še več nogometnih navdušencev (ali ljubiteljev spektaklov) se bo odpravilo v München na duel dveh nekdanjih bratskih republik.

Bo pa praznik nogometa ponudil še marsikaj drugega. Po eksperimentu nekdanjega predsednika Uefe Michela Platinija, ki je Euro 2020 razselil po enajstih državah, za povrh pa ga je še globalna pandemija preložila za eno leto, se turnir vrača v normalne tirnice. Izbor gostiteljice obeta, da bo točno to. Praznik. Pedantni in v šport zaljubljeni Nemci so se pripravili, v vse prej kot mirnem obdobju na geopolitičnem zemljevidu ničesar ne prepuščajo naključju. Čeprav se bo kak varnostni pregled zavlekel, v birokraciji pa ne bo prostora za nenatančnost, se že na uverturi v Münchnu obeta spektakel. Da je nogomet kralj, je jasno že ob bežnem preletu nemških medijev, kratek sprehod po enem od desetih mest gostiteljev tekem vse skupaj še potrdi.

In tako bo še cel mesec, vse do velikega finala v Berlinu. Napoved, da bodo takrat zraven tudi Benjamin Šeško, Petar Stojanović in Josip Iličić z druščino, bi bila preveč optimistična, a v športu ne zmagujejo le realisti. Le pogumno, Slovenija!