"A ste vi ljudje? Al' kaj ste," je mrzlega decembrskega dne leta 2006 razjarjene prebivalce Ambrusa spraševal takratni predsednik države Janez Drnovšek. Romski družini Strojan je pripeljal dva zabojnika, da bi božič preživeli na toplem, čemur je večinsko prebivalstvo nasprotovalo. Žal smo to Drnovškovo plat osebnosti imeli priložnost spoznati šele, ko ga je doletela bolezen.
Danes se zgodba ponavlja. Pred veliko nočjo, največjim krščanskim praznikom, smo priča uporu občanov Središča ob Dravi in Brežic, ki napovedujejo državljansko nepokorščino in so s svojimi telesi pripravljeni ustaviti ureditev izpostav azilnih domov, daleč od strnjenih naselij.
Upor ljudi bi morda še lahko razumeli, če bi bil edini in izključni razlog njihovega zavračanja način, kako se je vlada ignorantsko do lokalnega okolja lotila urejanja omenjenih izpostav azilnih domov. Te potrebujemo zaradi bližajočega se poletja, ki vselej pomeni prihod večjega števila migrantov preko zelene meje. Da jih je vlada postavila pred dejstvo, so krajani le izkoristili.
Resnični razlog zavračanja ljudi, ki bežijo iz različnih razlogov, mnogi v upanju na boljšo prihodnost drugje, izhaja iz nesprejemanja drugih in drugačnih. Izhaja iz nestrpnosti, ki jo desničarska, nacionalistična in populistična politika še dodatno izkorišča za nabiranje predvolilnih točk pred evropskimi volitvami. S tem ko se prikazuje kot branik države, naroda in edine prave vere.
"Pustite nam živeti brez stresa in gorja," je sporočal eden od demonstrantov na protestu na Obrežju. Begunci, ki zaprosijo za mednarodno zaščito pri nas ali državo zgolj prečkajo, so zanje zgolj gorje. In to ne le ljudje druge barve kože ali vere. Tudi ukrajinske begunke so za prebivalke in prebivalce dežele na sončni strani Alp problem. To so dokazali v Rušah, kjer so se pred tedni uprli, da bi v hotel Veter, ki ima težave s poslovanjem, namestili ukrajinske begunke z otroki. Tudi ukrajinske družine so nam v napoto, čeprav bele polti in krščanske vere, večinoma pravoslavne.
Vrata ksenofobni, nestrpni retoriki so na stežaj odprta
Ni prvič, da so na Štajerskem zavrnili namestitev ukrajinskih begunk z otroki. Zato je pojasnilo ene od protestnic na Obrežju, da bi sprejeli ženske z otroki, na trhlih temeljih. Ne držijo niti trditve, ki se jih posebej radi poslužujejo v politiki, da bi azilne nastanitve prispevale k porastu kaznivih dejanj. Še nobena državna statistika jih ni potrdila.
Država že vse od leta 2015, ko smo se soočili s prvim množičnejšim prihodom beguncev in migrantov po letu 1990, ni opravila svoje naloge pomirjujočega, pojasnjujočega pristopa k tej tematiki. To je na stežaj odprlo vrata ksenofobni, nestrpni retoriki, ki strah ljudi pred neznanim le še podpihuje. Na tem izpitu je padlo kar nekaj evropskih držav.
Tudi zato v Sloveniji že desetletje iščemo predvsem načine, kako ljudi, če se jih že ne da zadržati pred mejo, spustiti preko države, drugim v problem. Še najbolje bi bilo – tu smo si z Brusljem enotni -, da jih zadržimo pred trdnjavo EU. Ne meneč se za njihove usode. Zato se moramo vsak posebej in vsi skupaj vprašati, a smo ljudje, al' kaj smo, ko odrekamo ustrezno namestitev soljudem.
